TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki II. izreka tako, se ugotovi, da znaša delež tožeče stranke na premoženju iz I. točke izreka izpodbijane sodbe še nadaljnjih 7/100 celote (skupaj torej 37/100 celote),

- v točki III. izreka tako, da je tožene stranka dolžna v roku 15 dni nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. 01100-6370421586 še nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v višini 927,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila,

- v točki IV. izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti še nadaljnji del sodne takse za postopek pred sodiščem I. stopnje, v višini 358,26 EUR, v roku 15 dni, na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-8450084805, sklic 00-1010-346-2019, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15. dnevnega roka za poplačilo in

- v točki V. izreka tako, da se višina pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki zniža na 3.342,09 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih, delih potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. 01100-6370421586 povrniti njene pritožbene stroške v višini 109,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

V skladu s stališčem novejše sodne prakse je potrebno procesno ravnanje tožene stranke v primeru podanega zgolj ugovora posebnega premoženja ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera, tako da je v primeru, ko tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, potrebno te njene trditve upoštevati v okviru oziroma tudi kot ugovor višjega deleža.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta stanovanje podedovala tožnik in njegova sestra, torej ne samo tožnik, da sta bila solastnika tega stanovanja vsak do 1/2, je materialno pravno, t.j. v skladu s 1. odstavkom 51. člena ZZZDR, napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je to stanovanje (v celoti) predstavljajo posebno premoženje tožnika, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je posebno premoženje tožnika predstavljal le njegov solastniški delež (1/2) na tem stanovanju. Pri tem je namreč potrebno upoštevati tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je solastniški delež tožnikovi sestri izplačal iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, kar ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 2. odstavka 51. člena ZZZDR, pomeni, da je polovica tega stanovanja predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, enako pa velja tudi za kupnino, doseženo z njegovo prodajo.

Vložkov posebnega premoženja v tem konkretnem primeru ni mogoče kar avtomatično pretvarjati v deleže na skupnem premoženju in nato le še na preostalem deležu skupnega premoženja ugotavljati (dodaten) delež pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. Potrebno je upoštevati tudi konkretne posebne okoliščine obravnavanega primera, predvsem pa dejstvo, ki ga tožnik pritožbeno ne izpodbija, da se je tudi v njegovo posebno premoženje, ki se je nato vložilo v skupno premoženje pravdnih strank, vlagalo precejšnja sredstva iz skupnega premoženja pravdnih strank.