TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obdolžene T.V.F. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I/2 izreka spremeni tako, da se na novo odloči:

Obtožba zoper obdolženo T.V.F. (z osebnimi podatki kot v prvostopenjski sodbi),

da je kot direktorica X, ki na podlagi 21. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1, Ur. l. RS, št. 77/2008) in 19. člena Odloka o ustanovitvi X (MUV, št. 6/2009) zastopa in predstavlja X, organizira in vodi njegovo delo ter poslovanje in mora zagotoviti, da sklad posluje v skladu z zakonom, odlokom in drugimi akti sklada, torej kot uradna oseba izrabila svoj uradni položaj zato, da:

bi A.B. pridobila nepremoženjsko korist, s tem ko je v času od 2. 10. 2009 do 15. 5. 2010 ravnala v nasprotju s 14. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/2007), ki določa, da mora javni uslužbenec gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatov ob najnižjih stroških, na ta način, da je:

- dne 2. 10. 2009 na Zavodu RS za zaposlovanje (ZRSZ) prijavila prosto delovno mesto – samostojni svetovalec za stanovanjske zadeve – pripravnik, z rokom za prijavo 5 dni, kar je najkrajši možni rok, ki ga v prvem odstavku 23. člena dopušča Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), zahtevala, da se prosto delovno mesto ne posreduje iskalcem zaposlitve, zaradi česar sta se od vsaj 226 diplomiranih ekonomistov, ki so bili v obravnavanem času zabeleženi v evidenci brezposelnih oseb, na prosto delovno mesto prijavili le dve kandidatki, nakar je dne 14. 10. 2009 sprejela sklep o izbiri A.B. in nato dne 15. 10. 2009 v imenu X kot delodajalcem z A.B. kot javno uslužbenko tudi sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas osmih mesecev in z uvrstitvijo v 23. plačni razred, s tem pa je onemogočila izbiro kandidata, ki bi bil najbolj strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu, torej je kršila 7. člen ZJU, prav tako pa je z njeno zaposlitvijo kršila 263. člen Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZJS-1, ker kot direktorica X pri opravljanju svojih nalog ni ravnala v dobro X s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, saj se je A.B. že pred njeno zaposlitvijo dogovarjala za plačilo stroškov šolanja s strani X, zaradi česar je dne 15. 5. 2010 v imenu X kot delodajalcem z A.B. kot javno uslužbenko tudi sklenila pogodbo o izobraževanju, v kateri je bilo v prvi alineji 3. člena dogovorjeno, da ji pripada plačilo vpisnine in celotne šolnine za prvi in drugi letnik podiplomskega študija E. ter v petem členu, da ji bo delodajalec v celoti povrnil stroške, ki jih je imela z vpisom še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009, nakar je X dne 24. 5. 2010 A.B. nakazal znesek 2.276,77 EUR, v obdobju od 6. 10. 2010 do 13. 5. 2011 pa je X U.M. nakazal še štiri obroke v skupni višini 2.365,10 EUR, čeprav bi na delovno mesto – samostojni svetovalec za stanovanjske zadeve – pripravnik, ob daljši objavi prostega delovnega mesta in ob posredovanju razpisanega delovnega mesta iskalcem zaposlitve, torej ob upoštevanju načela enakopravne dostopnosti iz 7. člena ZJU in načela dobrega gospodarjenja iz 14. člena ZJU, lahko zaposlila univerzitetnega diplomiranega ekonomista ali magistra ekonomije, ki dodatnega izobraževanja za delovno mesto finančnik VII/2-II - vodja službe ne bi potreboval;

- dne 30. 3. 2010 izdala odločbo, s katero je pripravnici A.B. skrajšala čas pripravništva do 31. 3. 2010, nakar je dne 31. 3. 2010 v imenu X kot delodajalcem z A.B. kot javno uslužbenko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni svetovalec za stanovanjske zadeve z uvrstitvijo v 29. plačni razred, čeprav tega ne bi smela storiti, ker pravilnik o sistemizaciji delovnih mest X z dne 1. 10. 2008 za zasedbo navedenega delovnega mesta določa 1 leto delovnih izkušenj, A.B. pa ni izkazala, da navedeni pogoj izpolnjuje, saj v skladu s 13. točko 6. člena ZJU in v zvezi z navodilom Ministrstva za javno upravo glede izvajanja navedenega člena št. 007-1612/2007/1 z dne 24. 8. 2007, delovnih izkušenj, pridobljenih izven delovnega razmerja na podlagi študentske napotnice ni dokazala z verodostojnimi listinami, iz katerih bi ob času opravljala dela bila razvidna tudi stopnja izobrazbe, potrebna za opravljanje tega dela, kar bi dokazovalo, da je opravljala delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero kandidira in bi se ji tako pridobljene delovne izkušnje pri zaposlitvi lahko tudi upoštevale,

s tem pa naj bi storila dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika,

se po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e .

II. Stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolžene T.V.F. ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

III. Pritožba zagovornikov obdolženega F.K. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem obsegu potrdi.

IV. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da zatrjevanja o teh sporih med njima ne kažejo na osebne spore, temveč strokovna razhajanja, zaradi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobenega razloga za to, da Ž., sedaj v funkciji preiskovalnega sodnika, ne bi smel voditi preiskovalnega postopka ali odrediti ukrepa, kot ga je odredil in da bi moral biti v zadevi izločen.

Obdolžencu tako ni bila prekršena pravica do nepristranskega sojenja in nepristranskega sodnika in niso bili podani razlogi, da se dokazi, ki so bili zbrani na podlagi opravljenega nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ter dokazi, ki so bili pridobljeni na tej podlagi, iz spisa izločijo.

Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo tudi do vprašanja, ali je obdolženec upravičeno dvomil v nepristranskost preiskovalnega sodnika Ž. in je pravilno odgovorilo, da ta dvom ni bil upravičen in objektiven, saj ni ugotovilo, da je prišlo med njima do nesoglasij, ki bi presegla strokovno in politično nestrinjanje. Za zaslišanje Ž. glede na navedeno ni imelo razlogov, o vsebini izjave R.M. in J.J. ter predlogu, da se ju zasliši in da se pridobijo magnetogrami sej Komisije, pa je pravilno pojasnilo, da je zato izvedba predlaganih dokazov nepotrebna in da overjena izjava J.J. in R.M. ne kaže na drugo kot na njune konflikte zaradi izvrševanja funkcij v Komisiji in SOVI.

Subjektivno prepričanje obdolženca in njegovo zatrjevanje, da je sodnik pristranski, ne more biti razlog za sodnikovo izločitev.

Preiskovalni sodnik pri tej svoji nalogi ne tehta in ne presoja stališč nasprotne stranke, zato njegove nepristranskosti (in videza nepristranskosti) ni mogoče presojati enako kot kadar sodnik odloča o stališčih obeh in lahko pri eni stranki s svojim vedenjem vzbuja občutek, da njenih argumentov in predlogov ne obravnava enako skrbno kot predlogov in argumentov nasprotne stranke. Zato je v takšnem primeru kot je obravnavani toliko bolj odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je preiskovalni sodnik ravnal pri izdaji odredbe Pp 1/2009 in njenih podaljšanjih kako drugače, kot bi ravnal, če bi na isti podlagi odločal o katerem drugem osumljencu, torej o nekom, ki ga niti ne bi poznal, in ali je glede na razloge in številna dejstva, navedena v pobudi Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 17. 2. 2009, s katerimi je obdolženec nedvomno seznanjen, utemeljeno sklepati, da je slednji, ki je po poklicu pravnik in je bivši kriminalist, lahko objektivno prepričan, da je sodnik ob odločanju ravnal pristransko, ko je pobudi ugodil, in ali bi razumen človek, ki mu je to isto znano, sklepal, da obdolženec ni bil deležen nepristranskega obravnavanja.

Ne glede na navedeno dejstvo pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi odredbo za izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem izdal sodnik, ki ne bi izpolnjeval standarda videza nepristranskosti, to še ne pomeni, da na zbrane dokaze sodišče ne bi smelo opreti sodbe, saj so bili izsledki ukrepa - vsebina telefonske komunikacije - kot dokazi pretreseni na glavni obravnavi v prisotnosti strank, in to tako, da so bili poslušani ter jih je presojala druga sodnica.

Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejeni zoper obdolženega F.K., so tako lahko bili v obravnavani zadevi dokazna podlaga tudi za presojo utemeljenosti obtožbe, ki je T.V.F. očitala storitev nekataloških, a s kataloškim kaznivim dejanjem povezanih kaznivih dejanj.

Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov niso nedovoljeni, saj sodišče sodbe nanje ne sme opreti, če je podan kateri od razlogov, ki jih določa zakon, torej razlog iz četrtega odstavka 154. člena ZKP - če bi bili prikriti preiskovalni ukrepi izvršeni brez odredbe državnega tožilca oziroma brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, ali če daljšega izvajanja ukrepov ni preveril senat, za kar pa v obravnavanem primeru, kot v sodbi pravilno pojasnjuje že prvostopenjsko sodišče, ne gre.

Predmet uničenja po drugem odstavku 154. člena ZKP so le tisti podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ki so bili pridobljeni z uporabo v tem primeru prikritih preiskovalnih ukrepov iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, ki zaradi vsebine ne omogočajo začetka oziroma nadaljevanja kazenskega pregona, medtem ko vse ostale po prvem odstavku 154. člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis. Podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ki kažejo na storitev kaznivih dejanj, in sicer tistih, zaradi katerih je bil posamezni ukrep odrejen ali drugih, se hranijo, pri čemer ima kazenski pregon kot posebni del javnega interesa nedvomno prednost pred interesi posameznika, konkretno pred varovanjem njegove zasebnosti v takšnem primeru, kot je predvideno tudi v drugem odstavku 8. člena EKČP, drugem odstavku 37. člena in drugem odstavku 38. člena Ustave. Sicer pa je pritožbeno sodišče glede tega vprašanja (v drugi zadevi zoper istega obdolženca - sklep V Kp 93774/2010 z dne 1. 4. 2014) že pojasnilo, da je državni tožilec na podlagi vsebin, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih z navedeno odredbo, sicer v drugi zadevi, 18. 7. 2011 vložil zahtevo za preiskavo in da je med obema zadevama podana subjektivna in objektivna koneksiteta ter da ni nujno, da bi bili zadevi vodeni samostojno, oziroma da bi bili lahko skupaj obravnavani, če ne bi šlo za tako obširno preiskovanje kriminalne dejavnosti oziroma za toliko zadev. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bi le v primeru, ko izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov več kot dve leti ne bi bili podlaga in predmet nadaljnje preiskave kriminalne dejavnosti, nastopila domneva, da ne omogočajo začetka ali nadaljevanja kazenskega pregona ter da jih je potrebno, kot določa drugi odstavek 154. člena ZKP, uničiti.

Napadena sodba se ne opira ne na povzetke in ne na prepise telefonskih pogovorov, temveč na telefonske pogovore, ki so bili na glavni obravnavi predvajani. Sodišče prve stopnje glede tega v sodbi utemeljeno navaja, da obdolženec in zagovornik, ko so bili predvajani, nista oporekala skladnosti predvajanih posnetkov z njihovimi prepisi, kar pa je v zadevi bistvenega pomena.

Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov so bili pridobljeni na podlagi zakonite odredbe preiskovalnega sodnika, ki je po pregledu prejete dokumentacije potrdil, da je bil prikriti preiskovalni ukrep izvajan v skladu z odredbami št. Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009 in odrejenimi podaljšanji (ki jih iz razloga, ker mora navedeno nalogo - presojo v zadevi opraviti, vselej podaljšuje preiskovalni sodnik, ki je ukrep prvič odredil) ter da se je izvajal zoper osebe, navedene v odredbah in da se je izvajal ukrep, ki je bil odrejen, in to v času, s sredstvi in v obsegu, kot je bil odrejen. Pridobljeni izsledki pa so pri tem potrjevali utemeljenost suma izvrševanja korupcijskih kaznivih dejanj in uporabili so se v kazenskem postopku zoper obdolženca tako, da so bili na glavni obravnavi tisti posneti telefonski pogovori, ki so bili v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, poslušani, obdolženčeva zasebnost in hkrati njegova komunikacijska zasebnost pa sta bili zavarovani tako, da je bila zaradi varovanja njegovega zasebnega življenja ter drugih oseb javnost pri poslušanju izključena.

V opisu kaznivega dejanja, očitanega F.K., so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1, z opisanim načinom posredovanja pri direktorici T.V.F., da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, pa je obdolžencu očitano kaznivo dejanje ustrezno konkretizirano, ko je navedeno, kaj ji je naročil v zvezi z razpisom prostega delovnega mesta in plačilom šolnine za A.B., in ko je (pod točko I/2 izreka prvostopenjske sodbe) v nadaljevanju opisano, kako je T.V.F. to izvedla.

Sodba tudi ustrezno konkretizira protipravnost ravnanja T.V.F., ko navaja, da je ravnala v nasprotju s 14. členom ZJU, po katerem mora javni uslužbenec gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatov ob najnižjih stroških, v nadaljevanju pa pojasnjuje način, iz katerega je razvidno, da tako ni ravnala, ter ustrezno pojasnjuje kršitev 7. člena ZJU ter 263. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZJS-1, ker kot direktorica pri opravljanju svojih nalog ni ravnala v dobro X s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

Trditev, da je bilo lahko 226 diplomiranih ekonomistov prijavljenih na Zavodu iz drugih razlogov, in sicer zato da koristijo pravice, ki jim gredo iz vrste socialnih zavarovanj, ali ker to zahteva kakšen drug predpis, ne pa zato, ker iščejo zaposlitev, je povsem nesprejemljiva in kaže na nepoznavanje problema nezaposlenosti in razmer na tem območju, medtem ko je trditev pritožbe, da navedeno delovno mesto ni bilo namenjeno A.B. in da za to pri T.V.F. obdolženi F.K. ni posredoval, zmotna.

Prav skladnost datuma, ko je A.B. diplomirala, z datumom objave prostega delovnega mesta z določitvijo le 5 dnevnega roka za prijavo, kaže na pravilnost zaključka, da je bila objava razpisa delovnega mesta namenjena le zadostitvi formalnega pogoja, da Zavod kot uporabnik proračunskih sredstev razpisano delovno mesto javno objavi, nato pa se zaposli A.B., ki ji je bilo namenjeno.