TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se

a) II. točka izreka izpodbijane sodbe v prvi, drugi in tretji alineji delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo:

- zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.862,00 EUR za čas od 24. 12. 2016 do 12. 6. 2018,

- zakonskih zamudnih obresti od zneska 48.678,00 EUR od 31. 3. 2017 do 12. 6. 2018,

- zneska 12.680,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 dalje do plačila

b) IV. točka izreka izpodbijane sodbe delno za 4.855,60 EUR razveljavi, delno pa spremeni, tako da se pravilno glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 7.780,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi II. točka izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni znesek 82.220,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 dalje do plačila.

IV. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.

V drugem odstavku 378. člena OZ je določena obrestna mera zamudnih obresti, zato govorimo o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje tožeči stranki. Glede prisojenih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo petega odstavka 111. člena OZ, ker ta ne govori o zamudnih obrestih, pač pa o obrestih, ki so urejene v 374. členu OZ in ki niso odvisne od zamude. Glede teh obresti OZ nima določb o višini njihove obrestne mere. Zato jo mora zatrjevati stranka, ki takšne obresti uveljavlja.

Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za platneno streho, po kateri hoja ni možna in da čiščenje take strehe zahteva poseben postopek, da pa tožena stranka tožeči stranki ni dala natančnejših navodil, na kakšen način naj čisti sneg s strehe. Teh dejstev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Zato se s trditvami o neustrezni uporabi ne more razbremeniti odgovornosti za konstrukcijsko napako, ker le ta zaradi večje količine od 10 cm zadržanega snega na strehi, teže ni zdržala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi, če bi tožeča stranka ugotovila, da se šotor, glede na opozorilo o nevarnosti, lahko poruši že pri količini več kot 10 cm snega na strehi, lahko zahtevala, da ji tožena stranka izroči tak skladiščni šotor, ki bo ustrezal nosilnosti 0,90 kN/m2 oziroma, ki bo imel ustrezne elemente, ki omogočajo sprotno taljenje snega ali pa odstranjevanje snega, še preden se je šotor porušil.

Vendar navedenega dejstva po materialnem pravu ni mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti zahtevka za vrnitev celotne kupnine zaradi razveze pogodbe, moralo pa bi ga sodišče prve stopnje upoštevati pri odškodninskem zahtevku.

Navedena presoja po stališču pritožbenega sodišča namreč ne izključuje možnosti uporabe določbe OZ o deljeni odgovornosti v primeru, kadar oškodovanec tudi sam prispeva k nastanku škode ali povzroči, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer.