TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

„Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 15. 7. 2014 se v 2. točki izreka spremeni tako, da se datum 31. 5. 2014 nadomesti z 2. 6. 2014.“

Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 31. 5. 2014, temveč z 2. 6. 2014.

Tožena stranka je dolžna tožniku za 31. 5. 2014 in 1. 6. 2014 priznati delovno dobo, ga za navedena dneva prijaviti v socialna zavarovanja - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti in za navedena dneva zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco ZPIZ.

Zavrne se, kar zahteva tožnik več ali drugače, tj. ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2014 in njeno razveljavitev, poziv nazaj na delo, prijavo v socialna zavarovanja - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti za čas od vključno 2. 6. 2014 dalje, priznanje delovne dobe in vpis v evidenco ZPIZ za čas od vključno 2. 6. 2014 dalje ter obračun mesečne plače v višini 805,00 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec za čas od 31. 5. 2014 dalje.

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka.“

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik v času od 31. 5. 2014 do 7. 7. 2014 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1 o tem, da v primeru odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka je na podlagi te določbe odločila o datumu prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, s tem da je nepravilno kot datum prenehanja določila že 31. 5. 2014, namesto pravilno 2. 6. 2014. Navedeno pomeni, da toženi stranki v odpovedi ni bilo potrebno razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj zakon določa, da v primeru uporabljenega odpovednega razloga delovno razmerje preneha ne le pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč celo za nazaj s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.