TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča se odpravi. Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Po določbi 22. člena Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zato tudi niso dopustna kakršnakoli ravnanja ali predpisi, ki bi katerikoli državni organ ovirala pri pravilnem ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi prava. Tako upravni organ kot sodišče pa imata določeno diskrecijo glede izvedbe dokazov (160. člen ZUP, 220. člen ZPP) in lahko zavrneta izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo. Ker ima po zakonu ugotovitev in mnenje zdravniške komisije o začasni nezmožnosti za delo naravo dejanske ugotovitve izvedenskega organa (izvedenca), torej naravo dokaza v postopku odločanja o pravici zavarovanca, je napačno stališče Vrhovnega sodišča (in predhodno tudi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije), da so za odločitev o tej pravici "pomembni le podatki in dejstva, ki so bila zbrana v zdravstveni dokumentaciji do dne, ko je odločala zdravniška komisija prve stopnje". Načelo materialne resnice (7. člen ZUP) in načelo proste presoje dokazov (9. člen ZUP) nalagata upravnemu organu, da ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, in da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Nalagata mu torej, da mnenje zdravniške komisije upošteva le kot enega od dokazov, ne pa kot odločitev organa v predhodnem postopku. ZUS je urejal upravni spor kot spor o zakonitosti upravnega akta in praviloma ne kot spor polne jurisdikcije. Presoja zakonitosti pa pomeni preizkus odločbe na podlagi tistih dejstev, ki so bila upravnemu organu na voljo ob izdaji izpodbijanega akta (prvi odstavek 39. člena ZUS). To pa v konkretnem primeru pomeni, da bi bila lahko odločilna dejstva, ki so bila zbrana v zdravstveni dokumentaciji do dne, ko je bila izdana dokončna upravna odločba (83. člen ZZVZZ), in ne le tista, ki so bila zbrana do dne, ko je o tem odločala zdravniška komisija I. stopnje. Vnaprejšnja zavrnitev dokaza o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan, in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu, pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja.