Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju nista v neskladju z Ustavo

453. Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju nista v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-192/23-13

Datum: 1. 2. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 1. februarja 2024

Drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21) nista v neskladju z Ustavo.

Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 61. člena in petega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pojasnjuje, da mora odločiti o pritožbi dolžnika iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegov ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi kot neobrazložen, in sicer (v relevantnem delu) zato, ker naj bi dolžnik sicer zatrjeval dejstva, s katerimi je oporekal uveljavljani terjatvi, vendar naj za zatrjevana dejstva ne bi niti predložil niti predlagal nobenih dokazov. Predlagatelj meni, da mora pri odločanju o navedeni pritožbi uporabiti drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ, ki naj bi bila v neskladju s 14. in 22. členom Ustave. Navaja, da ima postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine dvojno naravo. V prvi fazi, pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, naj bi imel pravno naravo pravdnega postopka (postopka za izdajo plačilnega naloga), kateremu pa naj bi bila (pogojno, za primer, da bo sklep o izvršbi postal pravnomočen) priključena tudi hkratna dovolitev izvršbe, ki se bo opravila po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. V tej izvršbi naj bi bil izvršilni naslov kondemnatorni (naložitveni) del pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi, torej del, v katerem je dolžniku naloženo plačilo upnikove terjatve. Postopek naj bi v fazo izvršilnega postopka prešel šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, in sicer na podlagi izvršilnega naslova, pridobljenega v predhodnem postopku dovolitve izvršbe na podlagi verodostojne listine.

Predlagatelj podrobno utemeljuje, zakaj je procesno breme, ki je upniku naloženo v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, minimalno – in bistveno manjše kot v rednem pravdnem postopku (glede dejanskih navedb in predložitve dokazov). Sodišče naj bi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izdalo na podlagi predloga, v katerem naj bi upniku bilo dejansko treba le opredeliti dolžnikovo obveznost (z zneskom in zapadlostjo) ter na kratko opredeliti temelj zahtevka in označiti verodostojno listino. Sodišče naj ne bi preverjalo resničnosti podatkov upnika in naj tudi ne bi presojalo sklepčnosti njegovega zahtevka – za kar naj v predlogu niti ne bi bilo dovolj dejanske podlage. Predlagatelj poudarja, da lahko dolžnik presojo utemeljenosti upnikovega zahtevka v kontradiktornem postopku doseže šele naknadno, z vložitvijo pravočasnega obrazloženega ugovora, ki mu sledita razveljavitev sklepa o izvršbi in odločanje o upnikovem predlogu kot o tožbi v pravdnem postopku (po tem, ko upnik navedbe iz predloga dopolni, da je tožba sploh sposobna za obravnavo).

Predlagatelj trdi, da drugi odstavek 61. člena ZIZ dolžniku v zvezi z obrazloženostjo ugovora zoper naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine nalaga bistveno težje procesno breme kot upniku v zvezi z obrazloženostjo predloga za izvršbo. S tem naj bi bil dolžnik brez stvarno utemeljenega razloga postavljen v bistveno slabši procesni položaj, kot naj bi ga imel v postopku upnik. Po mnenju predlagatelja sta s tem dolžniku kršeni pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki naj bi varovala tudi enakost strank v postopku. Navedeni človekovi pravici naj bi bili z izpodbijano ureditvijo kršeni tudi zato, ker naj bi bil dolžnik, ki se po volji upnika znajde v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, brez stvarno utemeljenega razloga slabše obravnavan kot toženci v pravdnem postopku (predlagatelj podrobno opisuje, kako naj bi bilo lažje procesno breme toženca, ki nasprotovanje zahtevku izrazi z odgovorom na tožbo).

Predlagatelj nadaljuje s povzemanjem sodne prakse rednih sodišč, ki naj bi do neke mere lajšala položaj dolžnika, zlasti glede (ne)navedb dejstev v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, ugovor nevednosti). V takih primerih naj bi bilo treba po sodni praksi dolžnikov ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi šteti za obrazložen, tudi če dolžnik v njem ne predlaga dokazov. Vendar naj ta sodna praksa ne bi mogla rešiti primerov, kakršen naj bi bil tudi sprožilni primer, iz katerega izvira zahteva za oceno ustavnosti. Dolžnik naj se glede na vsebino drugega odstavka 61. člena ZIZ ne bi mogel razbremeniti obveznosti, da za svoje ugovorne navedbe predlaga dokaze, v tistih primerih, ko je mogoče razbrati, da priznava obstoj poslovnega razmerja in temelja za nastanek terjatve, ko mu je znana verodostojna listina, uveljavlja pa druge razloge, zaradi katerih nasprotuje terjatvi, v zvezi z njimi pa sam nosi trditveno in dokazno breme. Predlagatelj meni, da v takih primerih načeloma ni ovir, da dolžnik že v ugovoru ne bi mogel podati trditev, s katerimi bi nasprotoval upnikovemu zahtevku, in predlagati dokazov zanje.

Predlagatelj zatrjuje, da mu peti odstavek 62. člena ZIZ v nastalem položaju zaradi neizpolnitve zahteve iz drugega odstavka 61. člena ZIZ narekuje zavrnitev dolžnikove pritožbe in potrditev zavrnitve ugovora kot neobrazloženega in neutemeljenega. Predlagatelj meni, da sta izpodbijani določbi v delu, iz katerega izhaja, da se kot neobrazložen zavrne ugovor dolžnika zoper naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem niso predloženi dokazi za ugovorne navedbe, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave in da brez vložitve zahteve za oceno ustavnosti ne more uveljaviti stališč, ki jih po njegovem prepričanju terja zagotovitev spoštovanja dolžnikovih pravic iz Ustave.

Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril. O zahtevi je podala mnenje Vlada. Vlada meni, da zahteva za oceno ustavnosti ni utemeljena. Opozarja na dolžnost ustavnoskladne razlage zakona. Zavrnitev ugovora konkretnega dolžnika v konkretnem postopku naj iz zakonskega besedila ne bi izhajala nedvoumno in enoznačno. Izpodbijani določbi naj bi tudi ne preprečevali materialnega procesnega vodstva sodišča. Vlada tako navaja, da se za obrazložen ugovor štejejo ugovor, v katerem dolžnik zanika poslovno razmerje z upnikom, ugovor, v katerem je vsebovana izjava dolžnika o nevednosti, pa tudi ugovor, v katerem dolžnik zgolj trdi, da upniku ne dolguje ničesar več. Zato naj tudi dolžnik iz konkretnega postopka, v zvezi s katerim je predlagatelj vložil to zahtevo, ne bi smel biti v slabšem položaju. Vlada trdi, da je ta dolžnik v ugovoru vendarle predlagal nekatere dokaze in podal nekatere trditve.

Ustavno sodišče je mnenje Vlade vročilo predlagatelju. Predlagatelj se z mnenjem ne strinja in navaja, da petega odstavka 62. člena in drugega odstavka 61. člena ZIZ ni mogoče razlagati tako, da bi bilo mogoče zavarovati dolžnikove človekove pravice iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. V zadevi, v zvezi s katero je predlagatelj vložil to zahtevo, naj ne bi šlo za enega od primerov, v katerih je že sodna praksa odstopila od striktno razumljene zahteve, da mora dolžnik za svoje ugovorne navedbe predlagati dokaze. Predlagatelj poudarja, da pravilo, ki ga iz zakonske določbe izlušči razlaga, ne sme biti v nasprotju s pomenom, ki ga jasno izraža besedilo in smisel določbe, ne sme zgrešiti ali popačiti zakonodajnega cilja in ne sme na novo kreirati pravila ali določbi dodajati vsebine, ki je nima. Zato meni, da je za zagotovitev ustavnoskladne odločitve potrebna intervencija Ustavnega sodišča.

Ustavno sodišče je vpogledalo v izvršilni spis št. II Ip 309/2023 Višjega sodišča v Mariboru.

Upravičenost predlagatelja za vložitev zahteve in obseg presoje Ustavnega sodišča

Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Pri tem mora sodišče izkazati, da izpodbijanih zakonskih določb ni mogoče razložiti ustavnoskladno. (Glej opombo 1)

Predlagatelj je izkazal obstoj te procesne predpostavke. Zahtevi za oceno ustavnosti je priložil pravnomočen sklep o prekinitvi pritožbenega postopka do odločitve Ustavnega sodišča. Iz tega sklepa izhaja, da predlagatelj odloča o pritožbi dolžnika zoper zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče odločilo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Iz sklepa o prekinitvi pritožbenega postopka, zahteve za oceno ustavnosti in dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da v pretežnem delu drži trditev predlagatelja, da mora uporabiti peti odstavek 62. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 61. člena ZIZ in potrditi zavrnitev dolžnikovega ugovora oziroma da brez vložitve zahteve za oceno ustavnosti ne more zavarovati (po lastni presoji) ogroženih človekovih pravic dolžnika v izvršilnem postopku. Ta trditev predlagatelja drži v delu, v katerem se nanaša na sporni del upnikove terjatve v višini 33.224,18 EUR, saj je v tem delu dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zgolj navedel dejstva, ki naj bi utemeljevala zavrnitev tega dela upnikovega zahtevka (nepravilno izvedena gradbena dela), medtem ko je dokaze, s katerimi dokazuje ta dejstva, navedel šele v pritožbi zoper prvostopenjsko zavrnitev ugovora (»zapisnik o kvalitetnem pregledu objekta« in elektronska pošta župana Občine Podlehnik). Zato vsaj v tem delu izpodbijani določbi ZIZ predlagatelju ne puščata prostora za drugačno odločitev, kot je zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kar prepričljivo izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, na katero se sklicuje predlagatelj v zahtevi in odgovoru na mnenje Vlade. S predlagateljem se je treba strinjati, da bi drugačna odločitev pomenila razlago contra legem, s katero bi sodišče prestopilo rob dopustnega razlagalnega prostora. Tako je predlagatelj izkazal, da mora uporabiti drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ, ki ju ni mogoče razložiti v skladu s predlagateljevo ustavnopravno tezo o vsebini jamstev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave.