TFL Vsebine / TFLGlasnik

IZHODIŠČE

Kot testna vozila so v tem prispevku opredeljena tista, ki jih imajo prodajalci vozil v lasti ali najemu z namenom, da morebitni kupci z vožnjo preizkusijo njihove karakteristike. V praksi se pogosto označujejo tudi kot demonstracijska vozila. Dejanski način preizkusa, trajanje testnih voženj in druga raba teh vozil so lahko zelo raznoliki. Od razstavnih vozil se testna/demonstracijska razlikujejo v tem, da niso namenjena zgolj ogledu v razstavnem salonu, ampak temu, da morebitni kupec vozilo pred nakupom lahko osebno preizkusi. Nadomestna vozila, ki jih trgovci z vozili oziroma njihovi servisi dajejo v uporabo svojim strankam za čas, ko so njihova vozila na popravilu, se ne štejejo za testna/demonstracijska vozila.

Ob predpostavki, da organizacija sredstvo obvladuje, ga mora tudi izkazati v svojih poslovnih knjigah in bilanci stanja. Pri tem se ob testnih/demonstracijskih vozilih postavlja vprašanje, za katero vrsto sredstva gre.

Pri iskanju odgovora na to vprašanje je treba slediti predvsem členitvi sredstev v bilanci stanja.

Po Slovenskih računovodskih standardih (v nadaljnjem besedilu: SRS) se sredstva v bilanci stanja najbolj grobo delijo na: (A) dolgoročna, (B) kratkoročna in (C) kratkoročne aktivne časovne razmejitve (SRS 20.4b). Dolgoročna sredstva so pri tem opredeljena kot sredstva, ki se praviloma preoblikujejo v obdobju, daljšem od leta dni (SRS 20.20c), kratkoročna sredstva pa kot sredstva, ki se praviloma preoblikujejo v obdobju, krajšem od leta dni (SRS 20.20č).

Mednarodni standardi računovodskega poročanja (v nadaljnjem besedilu: MSRP) določajo, da podjetje neko sredstvo opredeli za kratkoročno (angl. current asset), če (MRS 1.66):

• pričakuje, da bo sredstvo realiziralo ali ga namerava prodati ali porabiti v svojem normalnem poslovnem ciklu;
• je namenjeno predvsem za trgovanje,
• pričakuje, da bo sredstvo realiziralo v dvanajstih mesecih po poročevalskem obdobju;
• je sredstvo denarno sredstvo ali denarni ustreznik (v skladu z MRS-jem 7), razen če ga je v obdobju najmanj dvanajstih mesecev po poročevalskem obdobju prepovedano zamenjati ali uporabiti za poravnavo obveznosti.

Vsa druga sredstva, ki ne ustrezajo opredelitvi kratkoročnih sredstev, se štejejo za nekratkoročna sredstva (angl. non-current assets) (MRS 1.66).

MSRP-ji določajo tudi, da se sredstva, opredeljena kot nekratkoročna, lahko v kratkoročna prerazvrstijo (angl. reclassify), šele ko izpolnijo kriterije za pripoznanje kot sredstev v posesti za prodajo (angl. held for sale) (MSRP 5.3).

Nekratkoročno sredstvo se kot sredstvo v posesti za prodajo pripozna, ko se pričakuje, da bo njegova preostala knjigovodska vrednost povrnjena predvsem z njegovo prodajo in ne z njegovo nadaljnjo uporabo (MSRP 5.6). Sredstvo, pripoznano kot sredstvo v posesti za prodajo, mora biti na voljo za takojšnjo prodajo v svojem obstoječem stanju in pod pogoji, običajnimi za prodajo takih sredstev, hkrati pa mora biti njegova prodaja zelo verjetna (angl. highly probable) (MSRP 5.7). Da bi se prodaja štela za zelo verjetno, jo mora menedžment načrtovati, prav tako pa mora biti sprožen izdelan program iskanja kupca in izvedbe prodaje (MSRP 5.7). Sredstvo v posesti za prodajo je treba aktivno tržiti po ceni, ki je razumno blizu njegove trenutne poštene vrednosti. Prav tako se mora pričakovati, da bo prodaja zaključena v enem letu od pripoznanja sredstva kot nekratkoročnega sredstva v posesti za prodajo (MSRP 5.7).

Dolgoročna sredstva se po SRS-jih najbolj grobo delijo na:

1. neopredmetena sredstva in dolgoročne aktivne časovne razmejitve,
2. opredmetena osnovna sredstva,
3. naložbene nepremičnine,
4. dolgoročne finančne naložbe,
5. dolgoročne poslovne terjatve in
6. odložene terjatve za davek.

Opredmetena osnovna sredstva so pri tem opredeljena kot sredstva, ki jih ima organizacija v lasti ali finančnem najemu ali jih kako drugače obvladuje in uporablja pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oziroma dajanju v najem ali za pisarniške namene in jih bo po pričakovanjih uporabljala v te namene v več kot enem obračunskem obdobju (SRS 1.1).

Kratkoročna sredstva se po SRS-jih najbolj grobo delijo na:

1. sredstva (skupine za odtujitev) za prodajo,
2. zaloge,
3. kratkoročne finančne naložbe,
4. kratkoročne poslovne terjatve in
5. denarna sredstva.

Zaloge so pri tem opredeljene kot sredstva v opredmeteni obliki, ki bodo porabljena pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oziroma pri proizvajanju za prodajo ali prodana v okviru rednega poslovanja (SRS 4.1).

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

Celoten prispevek je dostopen za naročnike!