TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe.

Prvi pogoj iz prvega odstavka 270 člena ZIZ, ki mora biti izpolnjen, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve je, da izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Gre torej za verjetnost in ne gotovost. Če je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 77/2019 razveljavilo sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, to še ne pomeni, da ni verjetno izkazan obstoj tožničine terjatve. Res je, kar navaja v pritožbi toženka, da je Vrhovno sodišče RS sodbe ni razveljavilo le v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor. Razveljavilo jo je v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem zahtevku, kar pomeni v delu, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo 25.000,00 EUR, in v delu, ki se nanaša na v pobot uveljavljeno terjatev. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS pa ni razbrati, da bi bila pod vprašaj postavljena presoja obstoja tožničine terjatve do toženke v višini 25.000,00 EUR (kar tudi ni bil predmet presoje revizijskega postopka). Sporno je torej le, ali obstoji terjatev toženke zoper tožnico, ki bi se lahko pobotala s terjatvijo tožnice. Od ugotovitve obstoja toženkine terjatve pa je seveda odvisno tudi kakšen znesek bo (in ali sploh bo) naložen v plačilo toženki. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča to zadošča za ugotovitev, da je terjatev tožnice izkazana najmanj s stopnjo verjetnosti.

Poleg navedenega razloga mora za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena