TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 43.641,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2008 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške celotnega postopka v višini 3.574,83 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

V določbi 2. točke drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev ni nedvoumno določeno, da so zavarovana le vozila v lasti tožeče stranke. Pri razlagi pojma „pripadati“ je treba upoštevati okoliščino, da je Splošne pogoje sestavila tožena stranka, in razloge, zaradi katerih je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Vsebino Splošnih pogojev je določila tožena stranka in ni bila predmet usklajevanja s tožečo stranko. V te Splošne pogoje bi tožena stranka lahko vnesla nedvoumno določilo, da so zavarovane le premičnine v lasti zavarovanca. Vendar tega ni storila in je sama povzročila, da besedilu ni mogoče pripisati tako jasnega pomena, za katerega se zavzema v tem gospodarskem sporu (tj. pripadnost pomeni obstoj lastninske pravice). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se tožeča stranka ukvarja s prodajo rabljenih vozil. Ob upoštevanju določbe v zavarovalni polici, da so predmet zavarovanja vozila na prostem, je treba pojem pripadnosti iz Splošnih pogojev razumeti tako, da zavarovanje krije škodo na vozilih, ki se nahajajo na parkirišču tožeče stranke in so namenjeni nadaljnji prodaji. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala dokazati lastništvo spornih vozil, kar pa ji s predložitvijo komisijskih pogodb kot zavezovalnih pravnih poslov ni uspelo.