TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

V tej zadevi je bistvenega pomena to, da je tožena stranka večji del tožnikovih navedb ocenila kot tako protislovne, da jim ni mogla slediti. Ključna protislovja so namreč v tem, da je enkrat rekel, da so napadalci del policije, drugič je to izrecno zanikal, da je enkrat rekel, da so ga pretepli, drugič je to zanikal, da so mu odvzeli službeno izkaznico in obenem hkrati zahtevali, naj vsak dan hodi v službo in jim dela usluge, kar je samo po sebi protislovno in podobno. Nadaljnji ključni razlog za zavrnitev prošnje pa je v tem, da četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so navedbe resnične, niso podani elementi preganjanja v smislu ZMZ-1. Tožnik je namreč zatrjeval preganjanje s strani nedržavnih subjektov, pri čemer pa ni dokazal, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite, saj ni niti enkrat poskušal od njih dobiti zaščite, saj zatrjevanega preganjanja ni nikoli prijavil pristojnim organom.

Iz ZMZ-I ne izhaja, da bi moralo biti pridobivanje informacij o izvorni državi v vsakem primeru obvezno. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povsem logično pojasnila, da bi bila presoja informacij o izvorni državi tožnika v zvezi z dejstvi in dogodki, glede katerih tožena stranka tožniku ne verjame, da so se zares zgodili in da zares obstajajo, nesmiselna, saj takšne informacije ne bi mogle privesti do drugačne odločitve tožene stranke. Res je sicer, da ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca sama po sebi še ne pomeni, da je pristojni organ v vseh teh primerih odvezan dolžnosti pridobivanja informacij o izvorni državi, potrebno je namreč presojati vsak primer posebej glede na posebnosti in okoliščine vsakega posameznega primera. V tem konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da ne gre zgolj za to, da je bila ugotovljena neverodostojnost tožnika, ampak je bistvena tudi okoliščina, da tudi če bi se njegove izpovedi štele za verodostojne, še vedno ne bi bili podani vsi elementi preganjanja, kot jih opredeljuje ZMZ-1.

Glede preganjanja zaradi sunitske veroizpovedi oziroma ogroženosti zaradi politične stranke, pa se tudi sodišče pridružuje toženi stranki, da je tožnik rekel, da on osebno zaradi tega, ker je sunit, v Iraku ni imel nobenih problemov, da nobenih težav zaradi tega, ker so suniti, nimajo niti člani njegove družine, ki še sedaj živijo v Bagdadu, navedbe glede ogroženosti zaradi politične stranke pa so povsem posplošene in nekonkretizirane, saj tožnik ni znal navesti nič takega, da bi se mu v zvezi s katerokoli politično stranko v Iraku kaj zgodilo.

Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da državnim ustanovam ni mogoče zaupati in da mu policija ne bi mogla pomagati ter da mu ni potrebno dokazovati preteklih osebnih slabih izkušenj s subjekti zaščite pri utemeljevanju, da mu ti ne morejo ali nočejo nuditi zaščite. Sodišče vztraja na stališču, da kdor ni niti zaprosil za pomoč pristojne organe, se ne more sklicevati na to, da mu ti niso sposobni nuditi zaščite.

Glede navedb, da tožena stranka ni upoštevala vojnega stanja v Iraku in da bi bila dolžna s tem v zvezi pridobiti relevantne informacije, pa sodišče enako kot tožena stranka meni, da se tožnik na vojno stanje ni skliceval. Tožena stranka v svoji odločbi ni nikjer navedla, da ve za vojno stanje v Iraku.