TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora tožnikoma v roku 15 dni plačati 1.473,12 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Pritožbena obravnava ni le sredstvo izenačevanja spoznavnih možnosti obeh sodišč, ampak izvirna dopolnitev postopka. Nezaupanje v postopek in v argumentacijo (tj. v metode ugotavljanja dejanskega stanja) namreč implicira tudi nezaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo. Konec koncev je smisel ponovitve dokazovanja prav v tem, da prinese nekaj novega, da prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome itd. In prav ta presežek (nekaj drugega in nekaj več) je bistven za drugačno dokazno oceno.

Pritožbeno sodišče je poznalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede t. i. problematike švicarskih frankov, vendar je svojo drugačno odločitev utemeljilo na razlikovalnem zaključku, da tožnika nista bila ustrezno informirana. Od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je odstopilo z uporabo precedenčne tehnike razlikovanja.

Toženka je vedela, da sta tožnika sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Tovrstnega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, kajti glede na breme, ki ga pogodbeni pogoj nalaga tožnikoma v primerjavi s kreditno pogodbo v domači valuti - neomejeno valutno tveganje, toženka ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob ustrezni transparentnosti tak pogoj prav gotovo/v vsakem primeru sprejela.