TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Ker sta določbi splošnega dela KZ SFRJ in posebnega dela KZ RS celota
in ju zato ni mogoče ločiti, sodišče ni kršilo kazenskega zakona, ko
je obtožencu za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odst.
166. člena KZ RS, na podlagi novega, milejšega kazenskega zakona, z
uporabo omilitvenih določb in po noveliranem 1. odstavku 39. člena KZ
SFRJ/89, izreklo denarno kazen, četudi višjo, kot je bila predpisana
po zakonu, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za
krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine iz 1. točke 1.
odstavka 166. člena KZ RS in kaznivega dejanja tatvine iz 2. odstavka
165. člena KZ RS. Za prvo dejanje mu je z uporabo omilitvenih določb
2. točke 42. in 5. točke 1. odstavka 43. člena KZ SFRJ določilo
25,000.00 din, za drugo kaznivo dejanje pa 500,00 din denarne kazni,
nato pa izreklo enotno denarno kazen v znesku 25,300,00 din.
Zoper sodbo se je pritožil javni tožilec zaradi kršitve kazenskega
zakona po 5. točki 365. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 39. člena KZ
SFRJ in zaradi odločbe o posameznih ter enotni kazni. Predlagal je,
da pritožbeno sodišče obtožencu izreče posamezni in enotno kazen brez
uporabe omilitvenih določb.
Pritožbeno sodišče je le delno ugodilo pritožbi javnega tožilca in
obtožencu za kaznivo dejanje po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS
zvišalo denarno kazen na 4.000,00 din, nato pa ob nespremenjeni kazni
za kaznivo dejanje po 2. odstavku 165. člena KZ RS izreklo enotno
denarno kazen 4.050,00 din. Sicer pa je pritožbeno sodišče menilo,
da se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo za izrek omiljene
kazni za kaznivo dejanje velike tatvine, za kaznivo dejanje majhne
tatvine pa je že tako predpisana alternativno denarna kazen ali zapor
do enega leta. Predvsem pa sodišče prve stopnje v ničemer ni kršilo
kazenskega zakona, ko je uporabilo novelirano določbo 1. točke 1.
odstavka 166. člena KZ RS/89, kjer je odpravljen posebni minimum in
znižan posebni maksimum ter za to kaznivo dejanje z uporabo
omilitvenih določb izreklo denarno kazen v okvirih, ki so veljali v
času sojenja na prvi stopnji, torej po 1. odstavku 39. člena KZ
SFRJ/89. Dejstvo je, da je bila v času storitve kaznivega dejanja
velike tatvine (od 12.2. do 3.3.1987) za to kaznivo dejanje
predpisana kazen od 1 do 10 let zapora. Tedaj je bilo možno z uporabo
omilitvenih določb 2. točke 42. in 3. točke 1. odstavka 43. člena KZ
SFRJ storilcu v najbolj ugodnem primeru izreči kazen 3 mesecev
zapora. Zaradi predpisanega posebnega minimuma je bila denarna kazen
za kaznivo dejanje velike tatvine izključena. Z novelo KZ RS, ki je
stopila v veljavo 19.10.1989, je bila za to kaznivo dejanje
predpisana kazen do 8 let zapora. Tako spremenjena kazenska sankcija
je šele omogočila sodišču, da z uporabo določb 2. točke 42. in 5.
točke 1. odstavka 43. člena KZ SFRJ storilcu izreče denarno kazen.
Čim pa je sodišče prve stopnje glede na določbo 2. odstavka 4. člena
KZ SFRJ uporabilo za obtoženca milejšo kaznovalno določbo, je moralo
izreči denarno kazen v okvirih, ki so veljali v času sojenja na prvi
stopnji. V letu 1987 je bila denarna kazen okvirjena v zneskih od
2.500,00 din do 500.000,oo din (Ur. l. SFRJ, št. 34/84), z
valorizacijo teh zneskov, ki je stopila v veljavo dne 15.10.1989 (Ur.
l. SFRJ, št. 57/89) pa je bila denarna kazen okvirjena v zneskih od
200.000,00 din do 50,000.000,00 din. V slednjem okviru pa se giblje
denarna kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje oziroma zvišalo
sodišče druge stopnje. Očitno je novelirana določba 1. odstavka 166.
člena KZ RS za obtoženca milejša, saj je omogočila izrek denarne
kazni, pa četudi v valoriziranih okvirih. Splošni del KZ SFRJ in
posebni del KZ RS je šteti kot celoto in ju ni mogoče razdvajati. Čim
je sodišče ugotovilo, da je novelirani 1. odstavek 166. člena KZ RS
glede na predpisano kazensko sankcijo za obtoženca ugodnejši, je bilo
dolžno uporabiti tudi novelirano določbo 1. odstavka 39. člena KZ
SFRJ/89, saj sodišče v nobenem primeru ne more delno uporabiti
poprejšnji, delno pa novelirani kazenski zakon. Zato je sodišče druge
stopnje pritožbi javnega tožilca ugodilo le toliko, da je obtožencu
glede na njegove ugodne premoženjske razmere, zvišalo denarno kazen
za kaznivo dejanje pod 1) na 4.000,00 din, nato pa ob nespremenjeni
posamezni kazni, določeni za kaznivo dejanje pod 2), izreklo višjo
enotno denarno kazen 4.050,00 din . V ostalem pa je pritožbo javnega
tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.