TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi druge toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

"I. Druga toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati 16.311,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2022 dalje do plačila, pri čemer je njena obveznost nerazdelna z obveznostjo prve toženke po delni zamudni sodbi Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 187/2022 z dne 30. 3. 2023.

II. Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženko (tj. plačilo odškodnine v znesku 56.208,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo dodatnih zakonskih zamudnih obresti od poteka izpolnitvenega roka) se zavrne.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku od 1. 5. 2022 dalje plačevati mesečno rento 757,58 EUR vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka rente do plačila.

IV. Prva toženka in druga toženka sta v roku 15 dni solidarno dolžni potrebne pravdne stroške tožnika:

- v znesku 1.173,50 EUR povrniti plačniku brezplačne pravne pomočiDelovnemu sodišču v Kopru na račun št. 0110 0637 0501 320,

- v znesku 164,70 EUR povrniti neposredno tožeči stranki, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

V. Zavezanki za plačilo sodne takse za postopek glede tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine na prvi stopnji sta prva in druga toženka solidarno, in sicer v deležu 22,5 % celotne sodne takse."

II. V ostalem se pritožba druge toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, drugi toženki pa je v roku 15 dni dolžan povrniti 54,15 EUR pritožbenih stroškov.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg in trajanje bolečin ter katere nevšečnosti je zaradi nje tožnik trpel. Druga toženka odmerjeni odškodnini za to vrsto nepremoženjske škode nasprotuje zgolj na splošno (da je previsoka), tožnik pa v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so telesne bolečine po 16. 12. 2017 (ko se je zgodila druga nesreča pri delu in si je tožnik poškodoval desno dlan) 50‑odstotno posledica obravnavane poškodbe iz leta 2016 in 50-odstotno posledica druge poškodbe leta 2017. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. A. A., ki je v izvedenskem mnenju z dne 13. 11. 2023 (str. 7) navedel, da so bolečine po 16. 12. 2017 v 50 odstotkih posledica druge nesreče pri delu, saj je ta pospešila in poglobila razvoj kroničnega regionalnega bolečinskega sindrom, ki je glavni vzrok za vztrajanje tožnikovih bolečin v roki, navedeni sindrom namreč prizadene celoten ud.

Za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR (1,3-kratnik povprečne plače) na podlagi ugotovitve, da se je tožnik ob dogodku ustrašil za svoje življenje in da je sekundarni strah v zmerni obliki trajal pol leta, po poškodbi leta 2017 pa je ponovno trpel strah hude intenzitete, ki je postopoma prešel v strah zmerne intenzitete, pri čemer sta na stopnjo sekundarnega strahu po 16. 12. 2017 vplivali obe nesreči pri delu, vsaka do polovice. Čeprav tožnik, zaslišan kot stranka, ni izpovedoval o primarnem strahu, je odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu kot enotna odškodnina upoštevaje preostale ugotovitve o intenziteti in trajanju strahu (pa tudi z vidika celotne odmerjene škode v tem sporu) odmerjena v ustreznem znesku in predstavlja pravično satisfakcijo za utrpelo škodo, sodišče prve stopnje pa se je pri njeni odmeri ustrezno oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A.

Glede na ugotovitev, da je tožnik v posledici obeh škodnih dogodkov invalid III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu v krajšem delovnem času od polnega (4 ure dnevno, 20 ur tedensko) z omejitvami pri delu (neuporaba desnice), tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo upoštevati, da ni več zmožen opravljati dela. Eventualno prikrajšanje zaradi neuspešnega prizadevanja najti zaposlitev glede na s strani ZPIZ ugotovljeno preostalo delovno zmožnost pa ne predstavlja nepremoženjske škode, ampak premoženjsko, ki jo je tožnik uveljavljal kot denarno rento.