TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče mora pravila o prekluziji uporabiti ne glede na to, ali se (nasprotna) stranka nanje sklicuje ali ne. V konkretnem primeru zato ni relevantno, ali je tožnica ugovarjala vsem na novo predloženim dokazom ali le posameznemu od njih.

Indici sami po sebi sicer niso pravno relevantni, jih pa sodišče ugotavlja, ker na njihovi podlagi (lahko) sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. V konkretnem primeru, ko je sodišče izpovedbe strank, kot edine neposredne dokaze o trditvah, zakaj in na kakšni podlagi je bil denar s tožničinega računa dvignjen ter o tem, ali je bil tožnici izročen, ocenilo kot enako verodostojne, indicem nedvomno ni mogoče pripisati nepomembnosti oziroma očitne neutemeljenosti. Na povzete navedbe tožencev bi zato sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico do izjave obeh tožencev.

Ugovor pobota je mogoč tudi po prvem naroku brez nadaljnjih pogojev, če to ni povezano z novimi trditvami o dejstvih, sicer pa ob pogoju nekrivde. To pa bo, kot objektivno novo dejstvo, vedno izkazano, če so se pogoji za pobot medsebojnih terjatev tožnika in toženca izpolnili med pravdo.

Temeljno sporočilo 8. člena ZPP ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje

Tisto, kar je bilo nakazano na račun, pa čeprav skladno s pogodbo, nato pa brez naročila in vednosti imetnika računa takoj vzeto nazaj, ne more šteti za pravilno izpolnitev. Nakazila in dviga kupnine v takšnem primeru ni mogoče presojati ločeno.

Ni relevantno, da je pogodbo, s katero je bilo skupno premoženje pridobljeno, sklenil le eden od zakoncev. Za zahtevek, ki ima podlago v trditvi, da kupnina po sklenjeni kupni pogodbi ni bila plačana, je zato (tudi) drugi toženec pasivno (stvarno) legitimiran, odgovornost tožencev pri tem pa je nerazdelna (solidarna).

Pritožnika (vsaj smiselno) trdita, da je bil rok za izpolnitev kupne pogodbe bistvena sestavina pogodbe. Ker gre za materialnopravni ugovor, ta, če ima podlago v pravočasno zatrjevanih dejstvih, ni prepozen, čeprav sta ga toženca prvič postavila v pritožbi.

V teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da samo določitev natančnega časa, ko je treba izpolnitev opraviti, ne zadošča za zaključek, da je rok bistvena sestavina pogodbe. Bistveno namreč ni to, da je čas izpolnitve natančno določen, ampak to, ali je izpolnitveni rok tako pomemben, da pogodba sicer ne bi bila sklenjena, saj kasnejša izpolnitev za stranko nima nobenega pomena.