TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 15/07 – uradno prečiščeno besedilo in 51/09) je v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora protiustavnost iz prejšnje točke izreka te odločbe odpraviti v enem letu po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene protiustavnosti lahko dediči pokojnega upravičenca iz 2. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom pri medresorski komisiji vložijo vlogo, s katero začnejo postopek sporazumevanja o odškodnini, če je bilo za pokojnega upravičenca izdano mnenje o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu.

Če se zakonodajalec odloči, da bo nekemu upravičenju priznal premoženjsko naravo in podedljivost tudi onkraj zahtev 33. člena Ustave, je ta odločitev v polju njegove proste presoje. Vendar pri sprejetju te odločitve ne sme ustvarjati protiustavnih neenakosti, torej ne sme nerazumno neenako obravnavati dedičev oškodovancev, ki so v bistveno enakem položaju. Dediči oškodovancev, ki so pridobili mnenje o verifikaciji, vendar v času življenja niso vložili vloge za odškodnino pri komisiji, so v bistveno enakem položaju glede vprašanja podedljivosti terjatev kot dediči oškodovancev, ki so umrli šele po pridobitvi mnenja o verifikaciji in vložitvi vloge za odškodnino pri komisiji, ker so oškodovanci, pravni predniki obojih, lahko vložili pri interdisciplinarni skupini zahtevo za verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu v istem trenutku in jim je lahko tudi nepremoženjska škoda nastala v istem trenutku. Za oceno enakosti položajev glede vprašanja, ali se strogo osebna terjatev pretvori v premoženjsko vrednost in s tem postane podedljiva, so upoštevne okoliščine, ki izvirajo iz voljnega ravnanja oškodovanca. Če pride do smrti oškodovanca, je treba šteti, da morajo biti za sklep o enakosti položajev dedičev bistvene okoliščine glede tega, kdaj je zapustnik utrpel nepremoženjsko škodo in kdaj je na ustrezen način izrazil voljo, da zadoščenje dobi v obliki denarne odškodnine, in je s tem odškodninska terjatev izgubila svojo strogo osebno naravo. V tem okviru je razumno stališče predlagatelja, da je trenutek vložitve zahteve za pridobitev mnenja o verifikaciji tisti trenutek, ko oškodovanec jasno izrazi voljo, da želi zaradi nastalega zmanjšanja življenjskih funkcij prejeti denarno odškodnino. Drugi odstavek 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, ki podedljivost terjatev za poravnavo nepremoženjske škode veže na dejstvo oškodovančeve vložitve vloge za odškodnino pri komisiji, zato enake položaje obravnava neenako. Ustavno sodišče je moralo oceniti, ali za to razlikovanje obstaja razumen in iz narave stvari izhajajoč razlog. Dedičev oškodovancev, ki so v istem času utrpeli nepremoženjsko škodo in v istem času tudi izrazili voljo, da za škodo, ki so jo utrpeli, dobijo zadoščenje v obliki denarne odškodnine, in so tudi pridobili mnenje o verifikaciji, glede bistvenega vprašanja podedljivosti terjatev po Zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom ni razumno razlikovati glede na to, ali so njihovi pravni predniki umrli še pred vložitvijo popolne in dopustne vloge za odškodnino pri komisiji ali po njej. Za sporno razlikovanje očitno ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave pravnih razmerij, ki jih ureja Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom. Poleg tega drugi odstavek 5. člena tega zakona povzroči, da postane podedljivost terjatev za poravnavo nepremoženjske škode odvisna od nepredvidljivih in naključnih okoliščin, na katere niti oškodovanec niti dediči pretežno ne morejo vplivati (trenutek morebitne smrti oškodovanca, ravnanja delodajalca, ki je eden od zavezancev za plačilo odškodnine po Zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom, drugačni zastoji in zamude pri izdajah mnenj o verifikaciji). Drugi odstavek 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom je zato, ker različno obravnava dediče oškodovancev, ki so v bistveno enakem položaju, za to razlikovanje pa ni razumnega in iz narave stvari izhajajočega razloga, neskladen s človekovo pravico do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave.