TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Sodišče odloča o vrnitvi zaplenjenega premoženja na podlagi 145.
člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur.l. SRS, št.
17/78 - 8/90 in Ur.l. RS 12/92) v nepravdnem postopku.

Vrnitev zaplenjenega premoženja je urejena v 145. členu ZIKS. V 3.
odstavku je določeno, da o vrnitvi zaplenjenega premoženja in o
odškodnini odloča sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe. Posebnih
določb o tem, v kakšnem postopku se odloča o vrnitvi, ZIKS nima. Po
dosedanji sodni praksi so sodišča o vrnitvi premoženja odločala v
izvršilnem postopku. Opirala so se na 2. odstavek 146. člena ZIKS, ki
določa, da se glede postopka za izvršitev kazni zaplembe premoženja
uporablja zakon o izvršilnem postopku, kolikor ni v tem zakonu
določeno drugače.
ZIP (zakon o izvršilnem postopku - Ur.l. SFRJ, št. 20/78-27/90) nima
posebnih določb za postopanje v teh zadevah. Vrnitev premoženja je po
svoji vsebini nasprotna izvršba. Če je namreč po tem, ko je izvršba
opravljena, izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen,
razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, lahko dolžnik predlaga pri
sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je
z izvršbo dobil (1. točka 1. odstavka 59. člena ZIP). Predlog za
nasprotno izvršbo lahko vloži v treh mesecih od dneva, ko je izvedel
za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan
izvršilni postopek. Prva omejitev je torej že v roku, v katerem je
mogoče zahtevati nasprotno izvršbo. Ta omejitev ima svoj smisel v
nadaljnjih določbah. Nasprotna izvršba je namreč možna le v naravi.
Po 62. členu ZIP sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ne ugodi, če
je zahtevana vrnitev predmeta, glede katerega so nastale take stvarne
ali pravne spremembe, da vrnitev ni več mogoča. V takem primeru lahko
dolžnik uveljavlja svojo pravico v pravdnem postopku, še preden
izteče rok iz drugega odstavka 59. člena. Spremembe so lahko dejanske
narave (uničenje, predelava) ali pravne (odtujitev, obremenitev).
Primeri, ko na zaplenjenem premoženju ni prišlo do nobenih sprememb,
so izjema.
Toda tudi pravdni postopek, na katerega napotuje ZIP, za tovrstne
zahtevke ni primeren. Pravdni postopek je kontradiktoren postopek, v
katerem so pooblastila sodišča omejena na postavljen tožbeni zahtevek
in v katerem imajo stranke avtonomno in enakovredno vlogo. Zaradi
formalnih omejitev bi bil pogosto v škodo upravičencem do vrnitve.
Specifičnost teh zahtevkov bi zahtevala posebne določbe, ki bi
upoštevale naravo teh zahtevkov in obseg udeležencev v teh postopkih.
Posebnosti postopka za odškodnino neupravičeno obsojenim osebam oz.
osebam, ki jim je bila neupravičeno odvzeta prostost ureja npr. ZKP
(zakon o kazenskem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 4/77-3/90 in Ur.l. RS,
št. 37/90 in 55/92). Posebej je urejen obvezen predhoden poizkus
poravnave pred republiškim upravnim organom, vprašanje podedljivosti
zahtevkov itd. Ne ZPP, ne ZIKS posebnih določb za vrnitev
zaplenjenega premoženja nimata.
Če torej za tovrstne zahtevke ne izvršilni postopek ne pravdni
postopek nista primerna, se postavlja vprašanje, kateri postopek pa
je potem tisti, kjer bi bile pravice upravičenca do vrnitve najbolj
varovane. Odgovor je vsebovan v sprejetem načelnem pravnem mnenju.
Vrnitveni postopek, zlasti v primerih ko naturalna restitucija ni
mogoča, je po vsebini soroden postopku za določitev odškodnine v
razlastitvenem postopku. Res je sicer, da je v 97. členu ZNP (zakona
o nepravdnem postopku - Ur.l. SRS, št. 30/86) določeno, da se v
postopku za določitev odškodnine po tem zakonu odloča le, če je z
zakonom določeno, da se odškodnina določi v nepravdnem postopku. Toda
v 2. odstavku 1. člena ZNP je določeno, da se določbe tega zakona
uporabljajo tudi v drugih zadevah, ki jih obravnava redno sodišče, za
katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem
postopku, če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v
kakem drugem postopku. Zato za nepravdni postopek v teh zadevah ni
zakonskih ovir.
Da je nepravdni postopek za postopke za vrnitev premoženja bolj
primeren, kaže tudi ureditev v zakonu o denacionalizaciji (Ur.l. RS,
št. 27/91), ki za primere, v katerih je predvidena sodna pristojnost,
določa ta postopek. Med drugim tudi zato, ker ima v njem sodišče tudi
oficialna pooblastila in ker je postopek manj formalen, kar vse je v
korist neupravičeno obsojenim.
Vprašanje postopka je postalo posebej aktualno z odločbo Ustavnega
sodišča Republike Slovenije, ki je razveljavilo 92. člen zakona o
denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 56/92).
Sprejeto načelno pravno mnenje terja še odgovor na vprašanje, kateri
predpisi veljajo za odločanje o stroških tega postopka. Ker gre za
postopek, ki je po vsebini najbližji razlastitvenem postopku, je tudi
v postopku za vrnitev premoženja potrebno uporabiti 104. člen ZNP, ki
določa, da trpi stroške postopka udeleženec, ki mu je naloženo
plačilo odškodnine. Sicer pa je tudi v 7. členu ZIKS določeno, da se
za vloge, uradna dejanja in odločbe v zvezi z izvrševanjem tega
zakona ne plačujejo takse.