TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prva poved tretjega odstavka 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo in 133/23) ni v neskladju z Ustavo.   Zahteva za oceno ustavnosti druge povedi tretjega odstavka 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se zavrže.

Izpodbijana ureditev, po kateri se nadomestilo iz invalidskega zavarovanja zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega še nadalje izplačuje, če delodajalec zavarovancu ne zagotovi dela s krajšim delovnim časom od polnega po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti, vendar največ eno leto po dokončnosti odločbe o spremembi pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, posega v pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Izpodbijana ureditev ni v neskladju s pravico do socialne varnosti. Cilj čim hitrejše ponovne aktivacije delovnega invalida (ohranitev zaposlitve pri istem delodajalcu oziroma zaposlitev pri drugem delodajalcu), ki jo po spremembi invalidnosti želi doseči izpodbijana ureditev, je v javno korist. Koristi pa tudi delovnemu invalidu. Ukrep je primeren. Časovno omejeno izplačevanje delnega nadomestila delovnega invalida spodbuja k aktivnemu spremljanju delodajalčevega ravnanja in k temu, da če mu delodajalec ne zagotovi ustreznega delovnega mesta in mu v določenem času zakonito ne odpove pogodbe o zaposlitvi, sam izredno odpove pogodbo o zaposlitvi in s pomočjo ukrepov iz zavarovanja za primer brezposelnosti aktivno išče novo zaposlitev. Ukrep je tudi nujen. Drugačnega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče enako učinkovito doseči zastavljeni cilj, ni videti. Izpodbijani ukrep je tudi sorazmeren v ožjem smislu. Koristi, ki jih izpodbijani ukrep prinaša, pretehtajo nad težo posega v pravico do socialne varnosti. Zmanjšanje materialne socialne varnosti, ki jo lahko presojani ukrep povzroči, lahko delovni invalid prepreči s tem, da izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru mu gredo iz obveznega invalidskega zavarovanja enake pravice, kot če mu delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi na podlagi pozitivnega mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu. V okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave so pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja varovane le, če so njihovi nosilci tuji državljani. Ker predlagatelj ni trdil, da bi se izpodbijani ukrep nanašal na tujega državljana, Ustavno sodišče očitka o neskladju z navedeno človekovo pravico ni obravnavalo. Položaji zaposlenih delovnih invalidov, pri katerih ni prišlo do spremembe invalidnosti in prejemajo nadomestilo za invalidnost, in položaji zaposlenih delovnih invalidov, pri katerih se je invalidnost poslabšala in je zato prišlo do priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja ter jim je bilo v skladu z izpodbijano ureditvijo izplačevanje nadomestila ustavljeno, so v bistvenem različni, zato niso protiustavno različno obravnavani. Položaj delovnih invalidov, pri katerih je prišlo do spremembe predhodno ugotovljene invalidnosti in zato do spremembe pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, je v izhodišču enak. Vendar že zakon zahteva, da se njihov položaj od trenutka spremembe invalidnosti spremeni oziroma prilagodi glede na dokončno odločitev o spremembi v njihovi invalidnosti. Spremembe v njihovem položaju lahko povzročijo različne okoliščine (zaposlitev na ustreznem delovnem mestu, odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi pozitivnega mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu idr.). Obstoj teh za izvajanje invalidskega zavarovanja bistvenih okoliščin ustvarja pomembne razlike med njimi in hkrati pomeni, da njihovi položaji niso več primerljivi. Zakonodajalec zato nanje utemeljeno veže različne pravne posledice. Izpodbijana ureditev zato primerjanih položajev delovnih invalidov ne obravnava neenako. Položaj delovnih invalidov, ki se jim najkasneje v enem letu od dokončnosti odločbe o spremembi pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega preneha izplačevati nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega, se v bistvenem razlikuje od položaja uživalcev invalidske pokojnine, ki se jim je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da so po mnenju invalidske komisije postali znova zmožni za delo. Zato zakonodajalec s tem, ko je določil, da se jim invalidska pokojnina izplačuje, dokler jim ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, če se v tridesetih dneh po prejemu odločbe o prenehanju pravice prijavijo na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ni ravnal v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Da pa je sploh mogoče govoriti o kršitvi načela zaupanja v pravo, mora do poslabšanja posameznikovega pravnega položaja priti zaradi uveljavitve nove oziroma spremenjene ureditve. Obravnavani ukrep na položaj delovnih invalidov ne učinkuje na opisani način. Očitek o neskladju izpodbijane ureditve z 8. členom Ustave je neutemeljen. Predlagatelj ga utemeljuje zgolj s sklicevanjem na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Krajnc proti Sloveniji. Primer pritožnika iz navedene zadeve in primer tožnika iz prekinjenega sodnega postopka, v zvezi s katerim je bila zahtevana ocena ustavnosti izpodbijane ureditve, sta si v bistvenem različna. Zgolj sklicevanje na stališča iz navedene odločitve zato ne more zadoščati za ugotovitev neskladja z 8. členom Ustave, ki zahteva, da so zakoni in drugi predpisi v skladu s splošnoveljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.