TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi delna in vmesna sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Odvetnik mora stranki predstaviti tudi tveganja, ki so povezana s posameznimi rešitvami pravnih razmerij, okoliščina, da stranka načeloma odklanja pravno varstvo v sodnih postopkih, pa ne pomeni, da je odvetnik razbremenjen opisane pojasnilne dolžnosti. Interesni pogodbeni temelj tega razmerja je torej tudi vzpostavitev dolžnosti informiranja, kar je izhodiščna faza dolžnostnega (pogodbenega - profesionalnega - skrbnega) ravnanja odvetnika, ki že v začetni fazi pravnoposlovnega razmerja med odvetnikom in stranko zagotavlja potrebno zaščito interesov stranke, ker je to način, ki zagotavlja, da bo stranka lahko izrazila pravo voljo.

Odškodnino za škodo, ki bo sukcesivno nastala tudi v bodočnosti (izgubljeno vzdrževanje, izgubljen zaslužek, nadomestilo za tujo pomoč in nego in drugi primeri, v katerih se po zakonu lahko zahteva odškodnina za bodočo škodo) lahko zahteva oškodovanec s sukcesivnim vlaganjem tožb na plačilo odškodnine za preteklo dobo in ne samo v obliki rente. V tem primeru se računajo zastaralni roki za terjatev, katere plačilo se zahteva s prvo tožbo, po določbah 376. oz. 377. člena ZOR (sedaj 352. in 353. člen OZ), za vsako naslednjo terjatev, katere plačilo se zahteva s tožbo, pa teče nov zastaralni rok od dneva, ko je prejšnji spor končan (tretji odstavek 392. člena ZOR, sedaj 369. člen OZ). Za preteklo materialno škodo, ki se ne določa po cenah na dan izdaje sodne odločbe, se pretrga zastaranje (le) glede istovrstnosti zahtevka po temelju in višini. Z vložitvijo tožbe je pretrgano zastaranje le glede dela obveznosti, uveljavljenega s (prvotnim) tožbenim zahtevkom, ne pa tudi glede celotne obveznosti. Zastaranje za preteklo materialno škodo namreč začne teči, ko je oškodovanec ob potrebni skrbnosti lahko izvedel za obseg škode in za povzročitelja škode (primerjaj s prvim odstavkom 352. člena OZ). Določba 365. člena OZ pa ne pušča nobenega dvoma, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe, s katero upnik zoper dolžnika zahteva, da se ugotovi, zavaruje ali izterja konkretno določena terjatev.