TFL Vsebine / TFLGlasnik

IZHODIŠČE

Skladno z 90. (1) členom Direktive Sveta EU 2006/112/ES se pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države članice EU-ja. Te lahko odstopajo od tega v primeru celotnega ali delnega neplačila.

Slovenija je to določbo implementirala v 39. členu Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Davčni zavezanec lahko skladno s tretjim odstavkom 39. člena tega zakona popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV-ja, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. V četrtem odstavku istega člena je dodatno določeno še, da lahko davčni zavezanci popravijo (zmanjšajo) znesek obračunanega in neplačanega DDV-ja že od vseh priznanih terjatev, ki so jih prijavili v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.

Določbe 39. člena ZDDV-1 se v praksi izvajajo tako, da davčni organ ne dopušča zmanjšanja davčne osnove in obveznosti za DDV, če zavezanec terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, saj skladno z ZFPPIPP-jem terjatve prenehajo, ko poteče rok za prijavo, če je upnik ne prijavi. Posledično davčni organ izhaja iz predpostavke, da se je zavezanec zavestno odpovedal svoji terjatvi, zato je izgubil pravico do zmanjšanja davčne osnove obveznosti za DDV, ko se stečaj zaključi.

Ustreznost 39. člena ZDDV-1 je presojalo Sodišče EU-ja v sodbi v zadevi C-146/19, SCT. Sodišče EU-ja je uvodoma poudarilo, da morajo v skladu s prvim odstavkom 90. člena Direktive o DDV-ju, ki se nanaša na preklic naročila, njegovo zavrnitev, celotno ali delno neplačilo oziroma znižanje cene po dobavi, države članice zmanjšati davčno osnovo za DDV in znesek DDV-ja, ki ga dolguje davčni zavezanec, vsakič, ko davčni zavezanec po sklenitvi transakcije ni prejel dela ali celotnega plačila. Davčna uprava iz naslova DDV-ja namreč ne more prejeti zneska, ki je višji od tistega, ki ga je od kupca prejel davčni zavezanec. Če lahko davčni zavezanec dokaže, da je njegova terjatev dokončno neizterljiva, mora država članica dovoliti popravek davčne osnove in s tem povezane obveznosti DDV-ja[1].

Istočasno je SEU priznal, da imajo države članice načeloma proste roke pri določitvi formalnosti, ki jih morajo zavezanci izpolniti, da bi se jim davčna osnova zmanjšala, pri čemer mora biti njihov namen in cilj preprečevanje utaj ali izogibanja plačilu davka. Zato morajo biti ukrepi v mejah, ki so nujno potrebne za dosego tega posebnega cilja. Z ukrepi se mora čim manj vplivati na cilje in načela Direktive o DDV-ju in se ne smejo uporabljati na način, ki bi ogrozil nevtralnost DDV-ja.[2] Formalnosti, ki so naložene davčnim zavezancem, da bi uveljavljali pravico do zmanjšanja davčne osnove in obveznosti za DDV, morajo biti zato omejene na tiste, ki omogočajo dokazovanje, da po sklenitvi transakcije plačilo – delno ali v celoti – dokončno ne bo prejeto[3].

Sodišče EU se v sodbi v zadevi C-146/19, SCT načeloma strinja, da bi zahteva po prijavi terjatve v stečajnem postopku lahko prispevala k pravilnemu pobiranju DDV-ja in preprečevanju utaj ter k odpravi nevarnosti izgube davčnih prihodkov. Zahteva po prijavi terjatve v stečajni postopek pa presega to, kar je nujno potrebno za doseganje cilja preprečevanja davčnih utaj v okoliščinah, ko predstavlja pogoj, ki vodi do sistematičnega zavračanja pravice do zmanjšanja davčne osnove in DDV-ja v primeru neprijave. Navedeni ukrep namreč po presoji SEU-ja pomeni splošno domnevo o obstoju utaje.[4]

SEU se strinja, da sama zahteva po prijavi v stečajnem postopku ne more predstavljati prehudega administrativnega bremena ter da se upnik s tem ko terjatve ne prijavi v stečaju, zavestno odpove potencialnemu delnemu ali celotnemu poplačilu, kar pomeni škodo za državo. Če davčni zavezanec dokaže, da njegova terjatev ne bi bila poravnana, tudi če bi jo prijavil, prepoved zmanjšanja davčne osnove in naložitev bremena temu davčnemu zavezancu glede zneska DDV-ja, ki ga v okviru svojih ekonomskih dejavnosti ni prejel, po mnenju sodišča presega meje tistega, kar je nujno potrebno za doseganje cilja odprave nevarnosti izgube davčnih prihodkov. V tem primeru se namreč s prijavo zadevne terjatve ne bi mogla preprečiti nobena dodatna škoda za državo.

Glede na zgoraj citirano sodno prakso SEU-ja se postavlja vprašanje, ali in v katerih primerih ima davčni zavezanec pravico do zmanjšanje davčne osnove in obveznosti za DDV, če terjatve ni prijavil v stečajni postopek.

Na podlagi predstavljenih izhodišč je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

STROKOVNA RAZLAGA

V skladu s sodbo SEU-ja v zadevi C-146/19, SCT ima davčni zavezanec pravico do zmanjšanja davčne osnove in obveznosti za DDV, če ni prijavil terjatve v stečajnem postopku, če lahko dokaže,

1.) da ni opustil prijave terjatve v dogovoru z dolžnikom, da bi oškodoval državo ali izvršil davčno utajo,

2.) da v stečajnem postopku ne bi bil poplačan, čeprav bi terjatev prijavil v zakonitem roku.

[1] 27. točka.

[2] 36. točka.

[3] 38. točka.

[4] 39. točka.