TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 863/2011-6 z dne 27. 3. 2012 se razveljavi v delu, ki se nanaša na IV. točko izreka odločbe RS, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Dravograd, št. DT 0610-151/2007-13 (2103-02) z dne 28. 4. 2008, ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se odloži za končno odločitev.

V obravnavanem primeru je bila pravilno izbrana metoda cenitve prihodkov z notranjo cenitvijo, saj je upravni organ prve stopnje pretežno razpolagal z revidentovimi podatki (tretji odstavek 68. člena ZDavP-2).

Če organ za izračun davčne osnove enega zavezanca uporabi podatke drugega zavezanca, mora glede ključnih podatkov, na katerih obdavčitev temelji, prikazati celotno primerjavo za obdavčitev pomembnih dejstev glede primerljivosti enega davčnega zavezanca z drugim davčnim zavezancem in opravilno številko, pod katero se vodi zadeva drugega zavezanca, na izrecno zahtevo davčnega zavezanca pa, če je zaradi primerjave to potrebno, tudi omogočiti vpogled v obračun (napoved) primerljivega davčnega zavezanca s skritimi identifikacijskimi podatki, če izkaže pravni interes.

Izbira metode in izvedba ocene davčne osnove za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti na podlagi notranje metode sta lahko različna glede na okoliščine posameznega primera, in sicer je odvisna od okoliščin primera in tega, kateri del davčne osnove ni znan oziroma je sporen. Ocena se lahko izvede na več načinov: z oceno prihodkov in odhodkov, z oceno prihodkov in upoštevanjem izkazanih odhodkov, z upoštevanjem izkazanih prihodkov in oceno odhodkov ali tudi z oceno enega dela prihodkov oziroma odhodkov.

Če je v konkretnem primeru jasno, da davčni zavezanec ocenjenih prihodkov z dejavnostjo, ki jo opravlja, ne more ustvariti brez s temi prihodki povezanimi odhodki, je treba, upoštevaje načela davčnega postopka, zlasti načelo zakonitosti (4. člen ZDavP-2), načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2) in načelo sorazmernosti (6. člen ZDavP-2), oceno davčne osnove opraviti tako za prihodke kot za odhodke. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da revident ni navedel konkretnih odhodkov, ki ne bi bili upoštevani. Ker se sodišče prve stopnje do navedb revidenta o tem, da so določeni odhodki gospodarsko nujno povezani z ugotovljenimi prihodki, ni opredelilo, Vrhovno sodišče ni moglo presoditi, ali je bila uporabljena pravilna metoda ugotavljanja odhodkov oziroma celotne davčne osnove.