TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, razveljavi se sodba sodišča druge stopnje in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS) je temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti (2. člen Ustave RS) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) karakterizira pravno državo. S to ustavno določbo je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V zvezi s pravico do pravnega sredstva je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 obrazložilo, da ta ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela inštančnosti pri odločanju sodišč, prav tako pa tudi pri odločanju drugih državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Vsebina načela inštančnosti pa je prav v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. Smisel pravice do pritožbe je v tem, da se pritožniku zagotovi, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb (odločba Ustavnega sodišča RS Up-258/03, Up-I-74/05 z dne 22. 9. 2005). Prav tako je smisel 25. člena Ustave, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, kar pomeni, da mora pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnavati in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti (odločba Ustavnega sodišča RS Up-353/02 z dne 20. 5. 2004). Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 170/2001 in v sodbi I Ips 222/2001 obrazložilo, da je pritožba redno pravno sredstvo, vložitev tega sredstva pa procesno dejanje, s katerim upravičenci izpodbijajo praviloma prvostopenjsko odločbo, sprejeto v kazenskem postopku, in s katerim zahtevajo, da se ta razveljavi ali spremeni. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da sodišče druge stopnje (iudex ad quem) preizkusi odločbo prvostopenjskega sodišča (iudex a quo) ter odvisno od rezultata tega preizkusa odločbo razveljavi, spremeni ali potrdi. Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev. Ta bi bil popolnoma izničen, če obdolžencu pravice do pritožbe ne bi omogočili. Da pa se obdolžencu pravica do pravnega sredstva omogoči, mu je seveda treba sodbo sodišča prve stopnje vročiti.

Po četrtem odstavku 120. člena ZKP mora sodišča obdolžencu, ki ima zagovornika, njemu in njegovemu zagovorniku pisanja iz drugega odstavka tega člena vročiti po določbah 119. člena tega zakona. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba oziroma pritožba pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče vročilo sodbo zagovorniku, obdolžencu pa je sodbo pošiljalo na naslov prejšnjega bivališča in sicer na XY naslov, od koder so se pisanja vračala nevročena, čeprav je zagovornik v pritožbi, ki jo je sodišče prejelo dne 19. 5. 2015, sodišču že sporočil spremembo naslova obsojenca in sicer AB naslov, Belgija. Ne glede na navedeno je sodnica izdala dne 23. 7. 2015 odredbo, da naj se na podlagi četrtega odstavka 120. člena ZKP sodba za obdolženca nabije na oglasno desko. Sodba je bila nabita dne 23. 7. 2015 in sneta 31. 8. 2015. Pritožbeno sodišče, kateremu je bila zadeva predložena, je štelo, da je bila sodba pravilno vročena obema, zagovorniku in obsojencu ter zagovornikovo pritožbo obravnavalo ter jo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšen postopek, ki je tekel pred pravnomočnostjo odločbe pa je vložil zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti kjer uveljavlja kršitev temeljne ustavne pravice do pravnega sredstva. Navaja, da je bilo sodišče o spremembi obsojenčevega naslova oziroma prebivališča pravočasno obveščeno in je na navedeni naslov kasneje tudi vročilo sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar zakonskih pogojev za vročitev z nabitjem na sodno desko ni bilo.