TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
V primerih, kadar je predmet dedovanja zaščitena kmetija, lahko zapustnikov potomec že pred odločitvijo o tem, kdo bo dedič kmetije, uveljavlja izločitveni zahtevek po 32. členu Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78).

V primerih, kadar je predmet dedovanja zaščitena kmetija, je treba v prvi vrsti upoštevati določbe Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (ZDKZK, Ur.l. SRS 26/73, 29/73 in 1/86), če ta zakon nima posebnih določb, pa tudi splošne predpise o dedovanju, torej ZD (9. člen ZDKZK). Vprašanje izločitvenega zahtevka potomcev urejata 20. člen ZDKZK in 32. člen ZD. Primerjava obeh določb pokaže, da 20. člen ZDKZK ne ureja vseh vprašanj, ki jih ureja 32. člen ZD, in da je zato treba upoštevati tudi 32. člen ZD - kar nujno vpliva tudi na razlago samega 20. člena ZDKZK.

Po določbi 20. člena ZDKZK se vrednost dela, ki se izloči iz zapuščine na zahtevo zapustnikovih potomcev, ki so živeli skupaj z
zapustnikom ter mu s svojim trudom, zaslužkom ali kako drugače pomagali k pridobivanju - ne dodeli v naravi, temveč jo izplača
dedič, ki je dedoval kmetijo; rok za izplačilo te vrednosti, ki ne sme biti daljši od dveh let, določi sodišče. (določbe 2. odstavka tega člena tu ni treba razčlenjevati). Citirana določba ne pove, kako se določi del zapuščine, ki se izloči in katerega vrednost mora dedič izplačati. Odgovor na to vprašanje daje 1. odstavek 32. člena ZD: izloči se del, ki ustreza prispevku potomca k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Določba 20. člena ZDKZK tudi ne ureja vprašanja, ki je urejeno v 2. odstavku 32. člena ZD izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov nujni delež. Tako se izkaže, da le usklajena uporaba določb 20. člena ZDKZK in 32. člena ZD daje pravilen odgovor na vprašanje, kako potomec uveljavi izločitveni zahtevek, če je v zapuščini zaščitena kmetija. Odgovor je takle:

Kadar med strankami zapuščinskega postopka ni spornih dejstev glede izločitvenega zahtevka (1. odstavka 210. člena ZD) in sta torej tako temelj kakor višina izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD jasna, tedaj je celotna odločitev po 1. ali 2. odstavku 20. člena ZDKZK predmet sklepa o dedovanju. Kadar pa je med strankami zapuščinskega postopka spor o dejstvih iz 2. točke 1. odstavka 210. člena ZD in je katera od strank napotena na pravdo, tedaj se v pravdi odloči o tem, ali je izločitveni zahtevek utemeljen in v kakšnem obsegu je utemeljen - torej kateri del zapuščine se izloči v korist potomca v smislu 1. odstavka 32. člena ZD, ker ustreza potomčevemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. S tako odločitvijo pravdnega sodišča pa je nato dana zapuščinskemu sodniku potrebna podlaga za odločitev po 1. odstavku 20. člena ZDKZK - kakšen denarni znesek mora dedič zaščitene kmetije izplačati kot vrednost izločenega dela in v kakšnem roku - oziroma za odločitev na podlagi 2. odstavka istega člena. Pravilnost razlage, da ne more o vsem - torej tudi o višini in roku denarnega izplačila po 1. odstavku 20. člena ZDKZK - odločiti pravdno sodišče v sporu po 2. točki 1. odstavka 210. člena ZD, sledi že iz okoliščine, da v prekinjenem zapuščinskem postopku še ni odločeno, kdo je dedič kmetije (11. člen ZDKZK), ampak je to stvar bodočega sklepa o dedovanju.