TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi:

„Upnik mora dolžniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti izvršilne stroške v višini 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali obveznost upnika iz drugega odstavka 40. člena ZIZ, da v predlogu za izvršbo navede svoj TRR, na katerega se naj opravi plačilo dolžnikove denarne obveznosti, pomeni, da upnik brez odprtega TRR ne more sprožiti izvršilnega postopka oziroma ne more priti do poplačila, ali pa je izvršbo mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, ki jih predlaga upnik. V kolikor izvršbe ni mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, pa se postavi dodatno vprašanje, ali taka ureditev v ZIZ predstavlja nesorazmeren poseg v upnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki bi zahtevala presojo s strani Ustavnega sodišča RS.

Določbe ZIZ sodišču ne dajejo pooblastila, da bi OPP odrejalo kakršenkoli drug način poplačila upnika, saj bi to pomenilo ravnanje v nasprotju z zakonom.

Pritožbeno sodišče zavzema stališče, da pri obveznosti upnika po navedbi TRR ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upnika v smislu onemogočanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.