TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Ker tožnika zatrjujeta protipravnost ravnanja tožene stranke, ker ju je ta izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na podlagi predpisa, nasprotnega z ustavo, sta pridobila pravno podlago za ta tožbeni zahtevek vsaj že s trenutkom učinkovanja omenjene odločbe ustavnega sodišča, s katero je bila prvič ugotovljena navedena protipravnost ravnanja države, ki predstavlja element njene odškodninske odgovornosti. Nastanek njunih pravic v smislu določb 361. člena ZOR ter 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR terjati odškodnino ni bil torej vezan na izdajo dopolnilnih odločb o stalnem prebivališču, na podlagi katerih jima je bilo stalno prebivanje priznano tudi za nazaj. Na podlagi odločbe ustavnega sodišča iz leta 2003 je bilo ugotovljeno „le“ nadaljnje protiustavno ravnanje države, ki tudi po izdaji odločbe ustavnega sodišča iz leta 1999 z Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni zagotovila pridobitve stalnega prebivališča tudi z učinkom za nazaj. Tožnika pa iz tega razloga ne uveljavljata odškodnine. Že v letu 1999, ko je bila omenjena prva odločba ustavnega sodišča objavljena v Uradnem listu in je tedaj začela učinkovati, bi tako lahko tožnika vložila tožbo na povrnitev škode zaradi zatrjevanih duševnih bolečin kot posledice že precej pred tem (kot že rečeno - v letu 1993 oz. 1994) nastale izgube zaposlitve (zmanjšanja njunih življenjskih aktivnosti) in zato nastale eksistenčne stiske zaradi zatrjevanega izbrisa.

Protiustavnosti omenjene zakonske ureditve ustavno sodišče ni ugotovilo zato, ker so morali državljani bivših republik SFRJ zaprositi za državljanstvo Republike Slovenije, temveč zaradi prej naštetih pomanjkljivosti zakonske ureditve (izbris brez obvestila oz. odločbe in nedoločitev pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje). Nepridobitev državljanstva Republike Slovenije sama po sebi ni povzročila prenehanja delovnega razmerja oz. zaposlitve, temveč je terjala pridobitev delovnega dovoljenja in podaljševanje dovoljenja pod zakonskimi pogoji. Zato pa spadajo v krog pravno relevantne presoje, ali obstaja ali ne obstaja upoštevna vzročna zveza le v ustavni odločbi ocenjevane pomanjkljivosti zakonske ureditve in posledično nezakonito ravnanje državnih organov v tem okviru.

Neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izkazujejo, da sta tako tožnik kot tudi tožnica pred zatrjevanim izbrisom v letu 1992 imela zaposlitvi in jih nista izgubila zaradi samega dejstva zatrjevanega izbrisa, temveč iz naprej pojasnjenih razlogov, ki so izključno na njuni strani. Prav tako tožnika tudi nista zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da nista pridobila po kasnejši izgubi zaposlitev novih. Tožnik je namreč prav nasprotno celo do leta 1994 potem, ko je bil na podlagi svoje zahteve odpuščen iz JLA, in torej po svoji volji izgubil zaposlitev, pridobil novo zaposlitev na podlagi delovnega dovoljenja, tožnica pa je bila celo še po „izbrisu“ zaposlena še naprej za nedoločen čas, ko pa je pridobila status tujca, pa je sicer morala vsako leto res zaprositi za izdajo delovnega dovoljenja, vendar pa nato v letu 1993 po lastni krivdi tega ni storila in je zgolj zaradi takšne opustitve oz. svoje neskrbnosti šele v letu 1993 izgubila pravico do nadaljnje zaposlitve (glej neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). To pa pomeni, da ne v enem ne v drugem primeru ne obstaja pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevanim izbrisom ter tožnikoma nastalimi posledicami vezanimi na izgubo zaposlitev (obravnavana gmotna in negmotna škoda).