TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Cestno javno infrastrukturo je na dan uveljavitve ZGJS urejal Zakon o cestah iz leta 1981, po katerem je bila javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom (2. člen). Po takratni ureditvi pa so obstajale še druge ceste in poti, ki so bile osnovno sredstvo takratnih organizacij združenega dela in po izrecni določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o cestah niso bile javne ceste v smislu tega zakona. Te ceste in poti zato z uveljavitvijo ZGJS niso postale last občin ali države. Za zaključek, da gre pri posamezni cesti za javno infrastrukturo ni pomembno, kdo je imel vknjiženo pravico uporabe, prav tako ne, ali je bila cesta z oblastvenimi akti določena kot javna cesta. Določbo 11. člena, da ni javna cesta tista cesta, ki je osnovno sredstvo organizacije združenega dela, pa je treba razlagati na način, da ni pomembno, ali je bila kot osnovno sredstvo vpisana v poslovne knjige, ampak, da jo je ta pravna oseba dejansko uporabljala za svoje potrebe. Bistveno torej je, da je v naravi šlo za cesto, ki se je uporabljala za promet in jo je lahko vsakdo uporabljal. Dokazno breme, da je šlo za javno infrastrukturo, je na tožeči stranki, ki to dejstvo zatrjuje.