TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Odgovor na tožbo v upravnem sporu zakonsko ni urejen enako kot v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1 neobrazloženost odgovora na tožbo nima enakih posledic kot v pravdi, zlasti ne posledice, da bi se dejstva, ki so navedena v tožbi, štela za priznana.

Odločitev davčnega organa, da stroškov po določenih računih ne prizna, je utemeljena v določbah 12. člena ZDDPO-2 in SRS 21. Iz listin, na podlagi katerih so bili evidentirani, bi morala biti razvidna obseg in vsebina poslovnega dogodka, torej katere storitve so bile opravljene, koliko časa je bilo za to porabljenega in kdo je storitve opravil. Uporaba računovodskih standardov je predpisana z ZGD-1 (glej 54. člen) in torej ne glede na določbe ZOdvT velja tudi za tožnika.

Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zapisniško ugotovljene nepravilnosti pri pripoznavanju prihodkov, za odločitev niso pomembni. Davčni organ je v korist stranke v dvomu upošteval prihodke, kot izhajajo iz izkaza poslovnega izida. Tožnik, ki v tožbi ne zatrjuje, da bi bili njegovi prihodki v inšpiciranem obdobju v resnici nižji in posledično nižja tudi davčna osnova, v tem postopku zato nima interesa izpodbijati odločitve organa, ki ne vpliva na višino davčne osnove. Zato se sodišče do ugovorov v zvezi s prihodki ne opredeljuje.