TFL Vsebine / TFLGlasnik

Mag. Helena Mazi Golob:
Ravno na to, da mi uspeva združevati tako družinsko življenje kot poklicno kariero. Dostikrat beremo ali slišimo, da je to težko, ženskam celo nemogoče, saj če se odločiš za otroke, ne moreš razvijati kariere, če daš prednost karieri, ne moreš imeti (veliko) otrok. Jaz pa mislim, da sem lep primer tega, da je mogoče oboje. V nekem obdobju se bolj posvetiš eni stvari, v drugem več časa namenjaš drugi stvari. Ko pogledam na svoje življenje nazaj, zdaj je dobršen kos že za mano, si rečem: pa saj vendarle vse gre. Mogoče res ne vse hkrati, na dolgi rok pa zagotovo.
Zdi se mi, da sem deset, dvanajst let samo rojevala, bila na porodniških dopustih, se posvečala otrokom, potem pa so bila obdobja, ko sem veliko delala, zraven pa še študirala, oziroma sva se z možem pri tem izmenjevala: najprej sem študirala jaz, potem on, nato spet jaz … Vedno sva se poskušala dopolnjevati in si pomagati tako v poklicnem kot življenjskem pogledu.

TFL Glasnik:
Ste pa vendarle še mladi z zavidljivo kariero na obeh področjih. Ampak če greva po vrsti: začeli ste kot učiteljica v osnovni šoli, skoraj dva mandata ste bili tudi ravnateljica. Kariero v šolstvu ste pred skoraj šestimi leti opustili in odšli v gospodarstvo. Vseeno ugotavljam, da vas spremlja ljubezen do ljudi – to je nekakšna vaša rdeča nit, poslanstvo.

Kakšen je vaš vpogled v šolstvo danes v Sloveniji? Kaj bi izpostavili kot ključni problem, bi morda predlagali kakšne rešitve?

Mag. Helena Mazi Golob:
Iz šolstva sem odšla, ker z ravnateljskega položaja nisem več videla možnosti napredovanja. Zaposlitev na ministrstvu za šolstvo, Zavodu za šolstvo ali v Šoli za ravnatelje se mi nekako ni zdela pravo napredovanje, pa, roko na srce, kljub več poskusom, tudi marali me niso. Zato sem dejansko preizkušala, ali lahko iz javnega sektorja prideš v gospodarstvo in kaj lahko kot učitelj tam počneš, če sploh kaj. Zanimalo me je, ali so delovne izkušnje ravnatelja uporabne še kje razen v šoli. Ugotovila sem, da so! Vodenje je vodenje. In da, vodenje je delo z ljudmi ne glede na to, ali mora organizacija, ki jo vodimo, za denar tekmovati na trgu ali pa je proračunski uporabnik.

Šolstvo sem zares pustila ob strani in ga spremljam le še prek medijev. Iz šolstva imam nekaj prijateljic, ki me obveščajo o dogajanju, včasih s katerim od nekdanjih kolegov ravnateljev še kakšno rečeva na to temo, kaj več pa ne. Mislim, da bi šolstvo moralo bolj prisluhniti potrebam gospodarstva, po drugi strani pa bi morda lahko kakšne dobre prakse iz gospodarstva vpeljali tudi v šolstvo.

Če bi se zdaj vrnila na delovno mesto ravnateljice, bi v šolo zagotovo poskusila prenesti nekatere izkušnje iz gospodarstva, predvsem na področju ravnanja s kadri. Zdi se mi, da smo bili ravnatelji na tem področju precej bosi. Ko postaneš ravnatelj, nimaš nobenega znanja ne s področja financ, ne s področja ravnanja s kadri, ne s področja upravljanja in organizacije. Sčasoma se pač priučiš po metodi lastne kože – nekateri hitreje, drugi počasneje, nekateri bolj uspešno, drugi manj.

Vsekakor bi posodobila določene prakse ocenjevanja delovne uspešnosti, mislim, da bi zdaj znala bolje postaviti ključne kazalnike delovne uspešnosti zaposlenih. Tudi na področju zaposlovanja: izboljšala bi zaposlitvene intervjuje, izvajala ocenjevalne centre in testiranja vedenjskega potenciala … Vse to sem se naučila v gospodarstvu. Vem pa, da se je v teh šestih letih v šolstvu marsikaj spremenilo. Slišim, da vlada veliko pomanjkanje učiteljev, kar je velik kadrovski izziv za ravnatelje.

TFL Glasnik:
Kaj pa otroci, učni programi, pogosto slišimo, da je vse preveč podatkovno naravnano. Premalo projektno, da bi otroci razmišljali, podajali rešitve. Tudi to je bolj lastnost gospodarstva.

Mag. Helena Mazi Golob:
V šolstvu se je svojčas veliko govorilo o tako imenovanem ciljnem načrtovanju pouka. V središču učne ure naj bi bil učni cilj, ki ga učitelj lahko doseže na različne načine, z različnimi avtentičnimi učnimi gradivi. A se mi zdi, da to v praksi nikoli ni dobro zaživelo. Ves čas so bili (in so še) v ospredju učbeniki in delovni zvezki, ki pa že v trenutku, ko jih postavimo na trg, zastarijo. Morda bi na področju programov resnično kazalo vztrajati pri tem ciljnem načrtovanju pouka, ki bi otroke bolj opolnomočilo za realno življenje.

Moramo vedeti, da bodo trenutno šolajoči se otroci po koncu šolanja opravljali poklice, o katerih se nam ta trenutek še sanja ne. Zato so pomembne te, kot jih imenujem, standardne veščine, ki so uporabne kadar koli in kjer koli. Potem bodo tudi ti prehodi iz javnega sektorja v zasebnega in obrnjeno lažji. Ker imaš veščine, ki jih lahko uporabiš v tem ali onem okolju.

TFL Glasnik:
Mi v gospodarstvu rečemo projektno, ampak gre za to …

Mag. Helena Mazi Golob:
Gre za univerzalne veščine. Znati razbrati bistvo, načrtovati, upravljati čas, se organizirati, komunicirati, reševati probleme, voditi … In pa kritično mišljenje. Temu, kar dobiš na spletu, ne moremo kar verjeti. Treba je izluščiti bistvo, nato pogledati še druge vire – to so stvari, ki jih potrebuješ povsod. Danes učitelji tekmujejo z googlom ali vsem spletom, otroci se res domala vsega lahko naučijo na spletu, ne morejo pa se virtualno naučiti medosebnih veščin. Teh se lahko naučijo le v stiku s pravimi ljudmi, zato je tu vloga staršev in učiteljev nepogrešljiva.

TFL Glasnik:
Rekli sva, da je vaša rdeča nit delo za ljudi in z ljudmi. Uvodoma sem naštela vašo pot izobraževanja in usposabljanja, nisva pa še nič rekli o zelo zanimivih certifikatih, ki ste jih pridobili. Med njimi poznam vsaj enega, ki je zelo zahteven, to je potrdilo o usposobljenosti za člana nadzornega sveta, in potem še akreditacija za svetovalca TTI Success Insights. To vas je verjetno vse skupaj vodilo, da ste ustanovili lastno podjetje.

Niste pa se odločili, da bi šli v neko podjetje oziroma ste bili tam le kratek čas. Kako je potekal ta del vaše poti?

Mag. Helena Mazi Golob:
Da bom učiteljica, sem se odločila v prvem razredu osnovne šole in moja pot je sprva linearno sledila samo temu cilju. To je bil moj credo. In v svojem bistvu sem še vedno učiteljica – tako mi rečejo tudi drugi in me tako doživljajo, ker ogromno vem in znam, pa tudi ker se še kar naprej učim. Mislim, da se učiteljeva pot ne konča, ko diplomira. Daleč od tega, takrat se njegovo učenje šele začne.

Učitelj, ki ne dela ves čas na sebi, ni dober učitelj, podobno velja za ravnatelja. V svoji karieri sem srečala ogromno vodij, ki so se ob reelekciji ali izteku mandata strašno bali za svoj stolček, da ne bi kdo napredoval hitreje od njih in jih na tak način ogrozil. Sama s tem res nisem nikoli imela težav. Ker sem ves čas delala na sebi. Velik del svojih dohodkov sem vedno (in jih še) namenjala samoizobraževanju. Za vsak primer. Da ne bi bila nikoli odvisna od dviga roke nekoga.

O certifikatih ... Samo sebe včasih imenujem zbirateljica certifikatov. Začelo se je seveda s strokovnim izpitom iz vzgoje in izobraževanja, ki je vstopnica v učiteljski svet. Nato so sledili ravnateljski izpit, izpit iz zakona o upravnem postopku, en letnik retorike, izpit iz poslovnega protokola in poklicna kvalifikacija iz varstva osebnih podatkov.

Ko se odločim za neki cilj, se najprej vprašam, kaj za dosego tega cilja potrebujem, in potem to naredim. Recimo za ravnatelja potrebuješ ravnateljski izpit, torej sem najprej opravila ravnateljski izpit in šele nato kandidirala. MBA in izobraževanja za nadzornike pa sem se lotila zato, ker sem pri vodenju šole čutila pomanjkanje ekonomskih znanj.

S kadrovskim orodjem TTI Success Insights sem se prvič srečala v podjetju, kjer sem bila zaposlena kot kadrovska direktorica. V tem podjetju so že pred mojim prihodom vse zaposlene in kandidate za zaposlitev testirali s tem orodjem. Sprva sem bila nekoliko skeptična do tega, a če sem hotela razumeti testne rezultate, ki sem jih dobivala na mizo, sem se morala na tem področju usposobiti. To orodje me je kasneje povsem prevzelo, saj resnično omogoča prepoznavanje posameznikovega vedenjskega potenciala, odkrivanje njegovih vrednot, motivov, ugotavljanje stopnje njegove čustvene inteligentnosti ipd., kar je vse mogoče koristno uporabiti tako pri razporejanju zaposlenih na ustrezna delovna mesta kot pri načrtovanju njihovega kariernega in osebnostnega razvoja. Še vedno obiskujem osvežitvene delavnice, da ostajam v kondiciji in da zdaj ta testiranja dejansko lahko tudi sama izvajam pri mojih strankah.

TFL Glasnik:
Zdaj prideva do trenutnega konca: ustanovili ste podjetje. Kaj ponujate svojim strankam?

Mag. Helena Mazi Golob:
Vsako delovno mesto, ki ga človek zaseda, zahteva od njega določena znanja, veščine, spretnosti …, vsega tistega, kar je človek še zraven, pa v delovnem okolju pogosto ne more niti izraziti niti uporabiti. Podjetje, ki sva ga ustanovili s kolegico pravnico, mi tako, kot je zasnovano, omogoča uporabiti vsa znanja, ki sem jih kadar koli pridobila. Ko sem zadnjič za stranko delala vprašalnik za merjenje organizacijske klime v hrvaščini, sem presenečena sama nad sabo privlekla na plan znanje hrvaščine, ki sem se jo učila v 5. razredu osnovne šole. Zdaj denimo delam ocenjevalni list s ključnimi kazalniki delovne uspešnosti za zaposlene pri neki stranki iz javnega sektorja, pri čemer bom uporabila znanje, pridobljeno med študijem MBA. Glede na pravkar objavljen zakon o zaščiti prijaviteljev bom lahko koristno uporabila tudi svojo doktorsko disertacijo s področja zaščite žvižgačev, v okviru katere raziskujem vlogo pravnih pravil pri povečanju števila prijav nepravilnosti v podjetjih. Nič, kar smo se kadar koli (na)učili, ni zaman.

TFL Glasnik:
Najpomembneje je torej, da se ukvarjamo z ljudmi. To bo vedno bolj ključno, ker Slovenija postaja država, kjer ni več ljudi, ki bi jih bilo mogoče zaposliti, in se že dogaja uvoz delovne sile. Tedaj je treba z obstoječimi ljudmi še kako previdno in pravilno ravnati. To je po mojem področje, ki ima zares veliko prihodnost. Ne gre več samo za plače.

Mag. Helena Mazi Golob:
To pri svojem delu opažam tudi sama. Plača je, kot vemo, higienik, ki mora biti, a delavci potrebujejo še mnogo več. Po drugi strani pa spet ne toliko več, kot nekateri delodajalci pod vplivom sodobnih gurujev dobrega počutja in delovne sreče mislijo. Da se mora delavec v službi počutiti celo bolje kot doma. Mislim, da to ni prava pot in da je bolj kot bazen, celoletna vstopnica za fitnes in brezplačna kava še vedno ključen pristen medčloveški odnos. Srčen stisk roke. Spoštovanje. Pohvala. Zahvala.

S kolegico sva pravzaprav našli zelo zanimiv segment podjetij, za katera meniva, da so najbolj bosa na tem področju: to so samostojni podjetniki ter manjše in srednje družbe, ki so zrasle iz samostojnih podjetnikov. Te so kar nenadoma zaradi hitre rasti in silne količine novozaposlenih ljudi dejansko prerasle prvotni družinsko-prijateljski način vodenja, ko je treba določene stvari vseeno postaviti malce bolj formalno.

Pri najinem delu pogosto naletiva na stranke, ki nimajo niti enega internega akta. Ničesar. Njihove pogodbe o zaposlitvi so na meji zakonitosti, v njih se pogosto sklicujejo na različne interne akte, ki pa jih podjetje v resnici sploh nima ali pa nedokončani in nepodpisani ležijo v direktorjevem predalu. Mnogi ne vedo, katera kolektivna pogodba velja za njihovo podjetje, še vedno je veliko napačnega obračunavanja delovne dobe, izplačevanja dela plače prek potnih stroškov, mešetarjenja s povračili stroškov za prevoz in prehrano, neenake obravnave delavcev v tem pogledu ipd. Najina vloga je v takšnem podjetju dejansko postaviti delovnopravni temelj za to, da se potem lahko nadaljuje razvojno delo z ljudmi. Ne glede na to, kaj si kdo misli o papirologiji, osnova mora biti urejena! Tudi zaradi pravne zaščite delavca, ki je, vemo, v delovnem razmerju šibkejša stranka.

TFL Glasnik:
Po drugi strani pa tudi pomoč delodajalcem. Slovenska podjetja so v osnovi zelo uspešna, hitro rastejo in navadno niti ni časa, da bi se vzpostavil ta vidik.

Mag. Helena Mazi Golob:
Drži. S kolegico sva se iskanja strank lotili premišljeno in sistematično. Kot rečeno, sva osredotočeni na samostojne podjetnike ter manjša in srednja podjetja, ki so zrasla iz poguma, zagnanosti in entuziazma njihovih lastnikov. Prav očarani sva nad zgodbami nekaterih slovenskih družinskih podjetij, ki so nastala dobesedno v garažah, pogumno prenesla obdobje osamosvojitve in tranzicijo, ko jih je izguba jugoslovanskega trga resno zamajala, pa so našla svojo novo pot in rasla naprej. Ugotavljava, da je takšnih podjetij veliko, samo zdi se mi, da se to v javnosti premalo promovira, premalo vemo o njih.

Po drugi strani opažam, da mnogi direktorji v začetku ne čutijo potrebe po tovrstnem svetovanju. Kar je po svoje razumljivo: oni so zelo dobri operativci, odlično obvladajo svoj posel, časa za ukvarjanje s papirji in ljudmi ni ... Tukaj lahko vstopimo mi kot zunanji kadrovski poslovni partner. Tako lahko takšnega direktorja kadrovsko podpremo pri njegovih strateških nalogah. Da zadrži ljudi, da z njimi ustrezno ravna in še naprej raste.

Samostojne podjetnike bi morali tudi na področju delovnega prava podpirati od samega začetka, saj je zaposlovanje ljudi odgovorna reč in lahko človeka kaj hitro preraste. Podjetnik je namreč človek, ki je zastavil vse, da bo uresničil svojo podjetniško idejo, da bo zaslužil zase in za svojo družino. Če bo poleg sebe zaposlil samo še enega delavca, ima država toliko manjši problem.

TFL Glasnik:
Povejte mi, kakšni so vaši načrti za naprej?

Mag. Helena Mazi Golob:
Najino podjetje obstaja komaj dobrega pol leta in trenutno je najina glavna naloga najti prostor pod soncem, pridobiti čim več stalnih strank, s katerimi bova lahko peljali lepe, dolgoročne zgodbe na področju delovnopravne skladnosti in razvoja kadrov. Lotevava se seveda tudi 'gasilskih' posegov, ko recimo stranka dobi inšpekcijski pregled, pa je treba zakonodajna neskladja nujno in hitro urediti. A bolj všeč so mi dolgotrajne zgodbe, v katerih lahko kot zunanji poslovni partner dolgoročno sodeluješ z vodstvom podjetja pri razvoju kadrovskega dela njihovega posla ter od blizu opazuješ, kako se izboljšujejo procesi in vzdušje v podjetju.

Osebno zelo uživam v izobraževanju kolektivov, saj ko si enkrat učitelj, nikoli ne nehaš biti učitelj. In ko dobim naročilo za kakšno tovrstno delavnico, mi prav srce zaigra. Zelo rada imam recimo delavnice s področja javnega nastopanja in pisne poslovne komunikacije, ko lahko uporabim učiteljsko znanje. Ali pa delavnice s področja medosebnih odnosov, rednih letnih razgovorov, varstva osebnih podatkov, krepitve osebne blagovne znamke ... Uživam tudi v delavnicah za študente in dijake oziroma mlade iskalce prve zaposlitve, na katerih se učimo, kako napisati življenjepis in motivacijsko pismo, kako se pripraviti na razgovor, in v neznansko veselje mi je, ko nekomu zares uspe zasesti delovno mesto, ki si ga je želel.

TFL Glasnik:
In še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Mag. Helena Mazi Golob:
Sledite svojemu srcu. Vsak od nas ima v sebi nekaj, kar lahko ponudi nekomu drugemu. Vsak je lahko nekomu navdih. Več samozavesti pri tem, tudi če kdaj pademo ali gremo dva koraka nazaj, je že tako prav. Kar pogumno!