TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Ker lahko tožnica v skladu s prvim odstavkom 16. člena Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodiščem v državi članici, v kateri ima ta stranka svoje prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče – tožnica pa ima stalno prebivališče v R Sloveniji – je pravilna odločitev prvega sodišča, da je podana pristojnost slovenskega sodišča. V pogodbi sklenjeni dogovor o pristojnosti sodišča R Češke ne zadosti pogojem 17. člena uredbe; sklenjen bi namreč moral biti po nastanku spora.

Izhajajoč iz dejstva, da ima tožnica stalno prebivališče v R Sloveniji, čemur toženec ni ugovarjal, je pravilna odločitev prvega sodišča, da je v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I treba uporabiti pravo R Slovenije. Tožnica in kreditodajalec sta se sicer res dogovorila o uporabi prava R Češke, vendar pa je pravilno nadaljnje razlogovanje prvega sodišča, da v skladu z drugim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I izbira prava potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih po pravu R Slovenije ni dogovorjeno odstopanje z dogovorom. Zato se je prvo sodišče pravilno oprlo na določbe ZPotK-1. Gre za kogentne določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati. Ker je pogodba nična, je za odločitev v obravnavani zadevi treba uporabiti pravo R Slovenije tudi na podlagi prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim. I.