TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 202.331,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska:

10.838,88 EUR od 18. 9. 2010 dalje do plačila,

34.456,41 EUR od 19. 10. 2010 dalje do plačila,

55.279,89 EUR od 18. 11. 2010 dalje do plačila,

39.632,25 EUR od 19. 12. 2010 dalje do plačila,

18.687,04 EUR od 19. 1. 2011 dalje do plačila,

22.642,25 EUR od 2. 5. 2011 dalje do plačila in

20.794,58 EUR od 18. 1. 2014 dalje do plačila,“

ugodi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 22.691,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Ker je v tem primeru ministrstvo posel kot finančni leasing oddalo toženki, je pritrditi tožnici, da ne sme biti v slabšem položaju kot drugi podizvajalci, kjer je bila glavni naročnik država ali drug proračunski uporabnik.

Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi izvajalskih pogodb ali izdanih bančnih garancij, pa ni dvoma, da je bil smisel določb 6. člena pogodbe o finančen leasingu, 1.d. člena gradbene pogodbe ter razpisne dokumentacije, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od naročnika v primeru, ko ga glavni izvajalec ne plača. V tem primeru je zaradi specifičnosti posla, to je finančnega najema s postopnim odkupom, na mesto naročnika stopila toženka. Že našteti predpisi Zakon o javnem naročanju in Pravilnik so toženki narekovali izpeljavo zakonskih določil v pogodbenih obveznosti. Toženka se je kot gospodarski in finančni subjekt morala zavedati, da v primeru, ko sodeluje v poslu, kjer gre za porabo javnih sredstev, ne more na eni strani ravnati kot ponudnik v postopku javnega naročanja ki jo tako zavezujejo ti predpisi, na drugi strani pa kot gospodarski subjekt na trgu, kjer ne veljajo pravila javno naročniške zakonodaje in je poslovni rizik večji. Tožnica se je namreč upravičeno zanašala, da v tem poslu veljajo prva, torej javno naročniška pravila.

Za presojo, da je toženka ravnala protipravno, so odločilna ugotovljena dejstva, da so pogoji razpisne dokumentacije, podpisanih pogodb (oddaja finančnega leasinga in gradbena pogodba) pri tožnici že ob sklepanju podizvajalske pogodbe vzbudili zaupanje in utemeljeno pričakovanje, da bo imela plačilo za opravljeno delo zavarovano in da bo plačilo prejela iz sredstev bančne (kontra) garancije (ki bi morala biti izdana, ni pa toliko bistveno ali je dejansko bila izdana, saj tožnica tega kot podizvajalka vse do konca tega postopka ni mogla preveriti). Ob upoštevanju dejstva, da je pogodbeno določilo temeljilo na predpisih o zavarovanju obveznosti ponudnikov oziroma izvajalcev v postopkih javnega naročanja, za katere se domneva, da so vsem poznani, pa je to utemeljeno še toliko bolj. Ob obstoju takšnih pričakovanj tožnice, njenih izrecnih pozivov za unovčenje bančne garancije in ob vednosti, da plačila od izvajalca ni in ga ni mogoče pričakovati, je mogoče toženkino zavrnitev teh zaprosil brez utemeljenega razloga šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje. Da bo tožnica v takšnem primeru ostala brez plačila za svoje delo in ji bo s tem nastala škoda, pa je bila za toženko predvidljiva posledica. V obravnavanem primeru je namreč pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja pravno zavarovan položaj tožnice.