TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določbe 8., 16. in 22. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja niso v neskladju z Ustavo. Ni v skladu z Ustavo zakonska ureditev pokojninskega zavarovanja, kolikor ne ureja posebnega varstva (posebnih pravic) prisilnih mobilizirancev tako, da bi jim bila omogočena odprava posledic, nastalih zaradi odvzema dejansko pridobljene pokojninske dobe. Ni v skladu z Ustavo, da zakonodajalec ni uredil pogojev in postopka za uveljavljanje pravice žrtev vojnega nasilja do povrnitve vojne škode s posebnim zakonom. Zakonodajalec je dolžan protiustavnost, navedeno v 2. in 3. točki izreka odpraviti v šestih mesecih po objavi te odločbe v Uradnem listu.

Različna ureditev postopka za uveljavljanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja za prisilne mobilizirance v primerjavi s tistimi, za katere je iz že obstoječe dokončne in pravnomočne odločbe o priznanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja mogoče ugotoviti, da izpolnjujejo zakonske pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Gre za različen dejanski in pravni položaj, ki utemeljuje tudi različno zakonsko ureditev. Ni v neskladju s 14. členom Ustave, da se pravica do doživljenjske mesečne rente priznava samo nekaterim žrtvam vojnega nasilja, ne pa vsem oziroma ne tudi mobilizirancem. Ustava v tretjem odstavku 50. člena pridržuje določitev (ureditev) vsebine in obsega posameznih pravic (naknadni) zakonski ureditvi, s katero se določijo krog upravičencev, vrsta in obseg upravičenj, pogoji za pridobitev in način uresničevanja pravic. V mejah pristojnosti zakonodajalca je tudi določitev kriterijev, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. Tovrstna diskrecija, s katero zakonodajalec zasleduje ustavno dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti. V neskladju z Ustavo je zakonska ureditev pokojninskega zavarovanja, ker ne ureja posebnega varstva (posebnih pravic) prisilnih mobilizirancev tako, da bi jim bila omogočena odprava posledic, nastalih zaradi odvzema dejansko pridobljene pokojninske dobe. Zakonodajalec bo moral to neustavnost odpraviti z ustrezno ureditvijo v ZPIZ (podobno kot v četrtem odstavku 52. člena ali kako drugače) ali pa s priznanjem posebnih pravic po ZZVN (na primer: doživljenjska mesečna renta), s katerimi bo dosežen isti namen. Glede na različen dejanski in pravni položaj obdobja prisilne mobilizacije na eni strani in obdobja dejansko dosežene medvojne pokojninske dobe različna ureditev pravic, ki iz enega ali drugega obdobja izhajajo, ni v neskladju s 14. in 50. členom Ustave. Neutemeljena opustitev zakonske ureditve pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine je v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo kot enim od načel pravne države (2. člen Ustave).