TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Točka 3 prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo.

Zakonska določba 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP izpolnjuje vse zahteve po zakonski določenosti (lex certa) in ni v neskladju z 20. členom Ustave. Zakonska ureditev, ki za zagotovitev varnosti ljudi predvideva poleg pripora, kot najhujšega posega v osebno svobodo posameznika, tudi alternativne, manj hude preventivne ukrepe, ki bi še vedno zagotovili varnost ljudi, obenem pa čim manj posegli v pravice obdolženca, ni v neskladju z Ustavo. Odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti in sklepanje o prihodnji nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. V kazenskem postopku je temeljna presumpcija tista o nedolžnosti osumljene, obdolžene ali obtožene osebe, vendar nima absolutnih materialnopravnih učinkov, kajti, če bi jih imela, pripora iz nobenega razloga ne bi bilo mogoče odrediti. Ustava pa je že sama v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, ne šele na podlagi pravnomočne sodbe. Zakonska ureditev, ki v postopku odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora prizadeti osebi daje možnosti seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki jo obremenjujejo, in ki določa poseben obvezen narok za odločanje o obstoju pogojev za pripor, s čimer je prizadeti osebi dana možnost biti slišana, odgovoriti na dejstva, ki jo bremenijo, in predlagati dokaze v potrditev svojih navedb, ni v nasprotju z Ustavo. Zakonska določba, ki sodišču nalaga, da sklep o priporu v vsaki bistveni točki obrazloži na tako konkreten način, da je možna presoja o izpolnjenosti vsakega od pogojev za pripor, ni v nasprotju z Ustavo.