TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, zagotoviti poplačilo upnika iz premoženja dolžnika. Cilj izvršilnega postopka pa ne more biti v tem, da upnik pride do poplačila svoje terjatve za vsako ceno (ne iz premoženja dolžnika, ampak nekoga tretjega).

Kupec se mora v izvršilnem postopku zavedati, da ne gre za običajno prodajo v dogovoru pogodbenih strank, ampak prisilno prodajo, ki je nerazdružljivo povezana z namenom prisilnega poplačila upnikove terjatve in ustavnim varstvom dolžnika pred izgubo premoženja, ki ne bi bila v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Iz tega izhajajo posebnosti in tveganja pri tovrstni prodaji, s katerimi mora kupec računati, v zameno pa lahko pridobi nepremičnino bistveno pod ocenjeno tržno vrednostjo.

Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini, to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku.

Prodaja celotne nepremičnine, ki spada v skupno premoženje zakoncev, zaradi poplačila dolga enega zakonca pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave drugega zakonca, čeprav nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiški knjigi ni vpisana kot njuno skupno premoženje.