TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 76/2003 z dne 18. 2. 2003 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 474/2002 z dne 11. 2. 2003 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Pripor kot osebni omejevalni ukrep in varščina kot stvarni omejevalni ukrep se v bistvenem razlikujeta, tako po vrsti kot po intenzivnosti omejevanja. Glede na drugačno naravo varščine od pripora je imel zakonodajalec razumne razloge, da je trajanje varščine določil drugače kot trajanje pripora. Stališče sodišč, po katerem je varščina sicer nadomestilo za pripor, vendar pa samostojen ukrep, za katerega odreditev in prenehanje veljajo posebne določbe ZKP, od katerih pa nobena ne napoti na uporabo določb zakona, ki se nanašajo na pripor, tako kot je to pri drugih nadomestnih ukrepih za pripor, je obrazloženo in utemeljeno na zakonu, zato samo po sebi ne pomeni kršitve človekovih pravic. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-296/02 pojasnilo, da stvarni omejevalni ukrepi ne morejo trajati neomejeno dolgo. Glede na navedeno je stališče sodišč, ki izhaja iz izpodbijanih odločb (tj. da časa oziroma trajanja varščine nista šteli kot relevantne okoliščine pri presoji predloga za odpravo varščine), napačno in pomeni kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja pravica stranke, da se izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri odločanju o varščini kot stvarnem omejevalnem ukrepu bi morali sodišči upoštevati časovni vidik (tj. trajanje) ukrepa kot pomembno okoliščino. Sodišči predloga za odpravo varščine nista presodili z vidika časovne omejenosti njenega trajanja kot relevantne okoliščine, zato sta s tem kršili pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Ker se sodišči v konkretnem primeru nista opredelili do okoliščine trajanja varščine, Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ali je bila v pritožnikovem primeru kršena tudi lastninska pravica iz 33. člena Ustave