TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Na podlagi subrogacije pridobljeni regresni zahtevek zavarovalnice delodajalca, katerega delavec je pri delu ali v zvezi z njim povzročil škodo tretjemu, zastara v zastaralnem roku šestih mesecev od dneva, ko je bila odškodnina izplačana. V takšnem primeru se ne uporabijo zakonske določbe o splošnem zastaralnem roku za odškodninske terjatve niti za terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem.

Obrazložitev:

Zavarovalno razmerje. Toženkin delodajalec je bil zavarovan pri tožnici za odgovornost oziroma, kot se izraža zakon, pred
odgovornostjo. Gre za posebno obliko premoženjskega zavarovanja, ki je po sistematiki ZOR umeščeno kot 7. odsek v oddelek: premoženjsko zavarovanje (924. do 941. člen). Ne le po tej umestitvi, marveč tudi po sami vsebini pogodbe za odgovornostno zavarovanje, je to povsem premoženjske narave. S takšno pogodbo namreč zavarovanec (sklenitelj zavarovanja) združuje določen znesek sredstev v zavarovalnici, ki zavaruje njegovo premoženje, da se ne bi zmanjšalo, če bi nastopil primer, da bi moral zavarovanec zaradi svoje odgovornosti komu povrniti škodo. Zavarovalnica prevzame s to pogodbo obveznost, da bo poravnala škodo, če jo oškodovanec zahteva (prvi odstavek 940. člena ZOR). Pri tem je nepomembno, ali gre za gmotno ali negmotno škodo. Šteje namreč le to, da se zaradi plačila odškodnine zmanjša zavarovančevo premoženje, za ta riziko pa se ta zavaruje. Ni torej mogoče pritegniti stališču pritožbenega sodišča, da določb o subrogaciji v tem sporu ni mogoče uporabiti, ker je šlo za izplačilo odškodnine oškodovancu za negmotno škodo na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. Ta je bila sklenjena po splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti, po katerih zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja in ki ima za posledico poškodovanje oseb in stvari (prvi odstavek 1. člena pogojev). Zajemajo tako negmotno kot gmotno škodo in je torej njihova podlaga v skladu z opisanim razumevanjem stvari.

Subrogacija. Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (prvi odstavek 939. člena ZOR). Zakon imenuje to subrogacijo, gre pa po vsebini za legalno cesijo, na podlagi katere lahko zavarovalnica uveljavlja regresni zahtevek. Po tej možnosti je v tem sporu posegla zavarovalnica - tožnica, ki je z izplačilom odškodnine oškodovancu pridobila iste pravice, kot jih ima njena zavarovanka - toženkin delodajalec nasproti povzročiteljici škode - toženki. Tožnica torej pravice ni pridobila izvirno, marveč je le vstopila v pravice svoje zavarovanke. Tožničina pravica ni ne večja ne manjša ne drugačna kot pravica zavarovanke proti toženki. Ker je šlo, kot je bilo razloženo poprej, za premoženjsko zavarovanje, ne more biti pomislekov za uporabo citiranega 939. člena ZOR. V tem ima revizija prav.

Zavarovalni roki. Zakon posebej ureja zastaralne roke za terjatve, ki izvirajo (ne)posredno iz zavarovalnih pogodb (380. člen ZOR), in tako tudi rok za zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera. Ta rok začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku (šesti odstavek pravkar navedenega člena). Zakon je torej za regresne zahtevke, kar zadeva njihovo zastaranje, dosledno izpeljal prej opisano načelo subrogacije, da z izplačilom odškodnine oškodovancu preidejo na zavarovalnice vse pravice (in seveda tudi omejitve) zavarovanca, s tem da začne teči zastaranje in se konča ob enakih časovnih mejnikih. Zato je potrebno dognati, kdaj je začel teči in se končal rok za zavarovanko.

Odgovornost šole za svojega delavca. Škodo je povzročila toženka kot delavka osnovne šole učencu med poučevanjem. Po zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. list RS, št. 12/91-I), ki je veljal v času obravnavanega dogodka, so bile osnovne šole vzgojno-izobraževalni zavodi (četrti odstavek 4. člena), ti pa so sodili v kategorijo zavodov (prvi odstavek pravkar navedenega člena). Po zakonu o zavodih (Ur. list RS, št. 12/91 s spremembami in dopolnitvami do št. 8/96) pa so zavodi pravne osebe s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih določata Zakon in akt o ustanovitvi (prvi odstavek 4. člena). Zato je treba uporabiti za odgovornost za škodo oškodovancu, ki mu jo je povzročila toženka kot delavka šole, določbe 171. člena ZOR. Ta določa, da odgovarja pravna oseba za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci pri delu ali v zvezi z njim (prvi odstavek v zvezi s 170. členom); da kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev izplačanega zneska (drugi odstavek 171. člena); da ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila plačana odškodnina (tretji odstavek 171. člena). Osnovna šola je torej imela pravico terjati oškodovancu izplačano odškodnino od toženke, ker pa jo je plačala tožnica, je nanjo prešla ta zavarovankina pravica (prvi odstavek 939. člena ZOR). V obseg te pravice (glede na kratek rok pa tudi omejitve) sodi tudi šestmesečni zastaralni rok.

Sklep. V tej pravdi se je kot ključno pojavilo vprašanje zastaranja tožničine terjatve proti toženki. Kot je bilo razloženo, je potrebno uporabiti enak rok, kot bi veljal za toženkinega delodajalca, se pravi šestmesečni. Tako sodišče prve stopnje nima prav v stališču, da je potrebno uporabiti splošni zastaralni rok treh let, kot velja za odškodninske terjatve proti povzročitelju škode. Po drugi strani pa tudi ni mogoče dati prav revidentki, da bi bilo treba uporabiti daljši zastaralni rok, ki velja za odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem (377. člen ZOR). V zvezi z obema stališčema kaže poudariti, da regresni zahtevek delodajalca oziroma zavarovalnice ni odškodninski zahtevek, ker ta dva nista neposredna odškodovanca. Ta dva sta plačala tuj dolg - povzročiteljev. Njun zahtevek temelji na zakonski določbi o regresu (drugi odstavek 171. člena ZOR) ali na določbah o subrogaciji, dejanska podlaga v zvezi s slednjo pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v dejstvu, da je zavarovalnica plačala na njeni podlagi odškodnino neposredno oškodovancu. Določbe 377. člena urejajo izključno odškodninske zahteve, ne pa še kakšnih drugih. Tako za te zahtevke kot sploh za odškodninske terjatve (376. člen ZOR) je značilen začetek teka zastaranja, ki ni nikoli, kot pri regresnih zahtevkih, datum plačila odškodnine. Zakonodajalec tako ni želel, da bi za regresne zahtevke delodajalca proti delavcu (170. in 171. člen ZOR) za škodo, storjeno namenoma, kar praviloma pomeni kaznivo dejanje, uporabili daljši zastaralni rok, kakor velja za odškodninske terjatve ali za kazenski pregon. V takšnih primerih torej vedno velja, tudi če gre za kaznivo dejanje, kratek šestmesečni zastaralni rok.