TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Stališče pritožnika, da bi obstoj zavarovanja terjatve, na katero se sklicuje upnik v svojem predlogu, izključeval procesno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, je materialnopravno zmotno. Upravičenje upnika, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, predstavlja eno od oblik pravno dopustnega zavarovanja svojega položaja v razmerju do dolžnika. Katero od oblik varovanja svojega položaja bo izbral, je stvar presoje samega upnika. Dolžnik, ki se zaveda svojih zapadlih obveznosti do upnika, se zato ne more uspešno braniti zoper predlog za začetek stečajnega postopka s sklicevanjem, da bi upnik lahko učinkoviteje prišel do svojega pravnega varstva v drugem, izvršilnem postopku.

Upnik je obstoj insolventnosti dolžnika utemeljeval na več domnevah, ki jih določa 14. člen ZFPPIPP. Te domneve olajšujejo položaj upnika, pri čemer pa so te domneve izpodbojne, kar pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, v kolikor želi izpodbiti učinek same domneve. Da bi dolžnik lahko uspel pri izpodbijanju učinkov domneve, pa bi moral najprej ponuditi ustrezno in zadostno trditveno podlago, s katero bi uspel dokazati neobstoj insolventnosti kljub izkazani domnevni bazi, na katero se je skliceval predlagatelj stečajnega postopka. Vendar za izpodbitje učinkov domneve insolventnosti ne zadostuje zgolj zatrjevanje solventnosti s strani dolžnika in s tem v zvezi predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca finančno-računovodske stroke.