TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so tožnikove izjave glede razlogov, zaradi katerih sta skupaj z ženo zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in da verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik in njegova žena za mednarodno zaščito nista prosila, kakor hitro je bilo to mogoče in da dogodki, ki so se jima zgodili, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako je bilo pravilno obrazloženo, zakaj tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da si tožnik in njegova soproga ne upata poiskati pomoči pri policiji, ker se je bojita, saj je tožena stranka ocenila, da zaradi kontradiktornosti ne more slediti njunim izpovedbam o tem, da so se jima dogodki sploh zgodili in je sodišče to oceno tožene stranke ocenilo kot ustrezno obrazloženo. Četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so se jima dogodki zgodili in da sta verodostojna, pa je sodišče že pojasnilo, da dogodki ne dosegajo take intenzitete, da bi ustrezali standardu preganjanja v smislu ZMZ-1.