TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba 2142-143/2014/22 (1312-10) z dne 7. 2. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Med tem ko tožena stranka lahko uporabi t.i. diskrecijsko oziroma suverenostno klavzulo iz člena 17(1) Dublin III uredbe tako, da obravnava prošnjo, tudi če tako obravnavanje ni njena pristojnost in je to v skladu z interesi in pravicami prosilca, pa po drugi strani tožena stranka ne sme začeti obravnavati prošnje v smislu člena 2(d) Dublin III uredbe, četudi morebiti v povezavi z določilom 17(1) člena Dublin III uredbe, če je to v nasprotju s pravico prosilca iz Dublin III uredbe in če v komunikaciji med pristojnima organoma držav, ki ju veže Dublin III uredba dejstva glede pristojnosti za odločanje o prošnji niso bila celovito razjasnjena.

Tožena stranka je informacije, ki jih je sama povzela in uporabila v odločbi, v dokazno oceno vključila selektivno, saj je v drugem delu sklepa o dokazni oceni, kjer govori o splošni neverodostojnosti, upoštevala zlasti notranjo nekonsistentnost glede kraja in časa usmrtitve očeta in strica, ne pa tudi zunanje konsistentnosti.

Sodišče bi lahko sledilo dokazni oceni tožene stranke, če bi iz zapisnika izhajalo, da je bil zapisnik prosilcu na koncu tudi dejansko prebran, kot to zahteva 1. odstavek 78. člena ZUP. To pa iz zapisnika ni razvidno niti tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ne navaja, da je bil zapisnik tožniku prebran, ampak se sklicuje samo na to, da tožnik ni imel pripomb na zapisnik. Oba vsebinska dela izjav tožnika v prvi in drugi prošnji pod rubrikama 32 imata enak obseg treh strani, le da je druga prošnja trajala 105 minut dlje, kar kaže na to, da zapisnik ob podaji prve prošnje tožniku ni bil na koncu razgovora prebran, da bi se lahko ugotovile napake pri prevajanju ali zapisovanju. Vse navedeno skupaj kaže na to, čemur tožena stranka niti ne oporeka, da v prvem primeru tožniku zapisnik ni bil prebran, da bi lahko opozoril na morebiten napačen prevod o ključni okoliščini zatrjevanega preganjanja. Če bi mu bil zapisnik prebran, se ne bi mogel utemeljeno sklicevati na napako v prevodu, tako pa njegovo pojasnilo glede ključne notranje (ne)nekonsistentnosti ni neverjetno ali nesprejemljivo ob upoštevanju tudi dejstva, da je ob prvi prošnji prevajal drug tolmač, kot je prevajal drugo prošnjo in osebni razgovor.

Tožena stranka se tudi ni držala standardov iz uveljavljene sodne prakse o uporabi kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti glede razlikovanja med materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnostmi ter da mora v dokazno oceno vključiti tako pozitivne elemente, ki govorijo za skladnost tožnikovih navedb, in negativne elemente, ki kažejo na notranje nekonsistentnosti.

Načeloma sicer kriterij notranje(ne)konsistentnosti glede na preostala kriterija zunanje (ne)konsistentnosti in verjetnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik, nima vnaprejšnje prednosti in večje teže, vendar pa v posamičnem primeru glede na specifične okoliščine to ni izključeno.

Sodišče se lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke, ki temelji na uporabljenih poročilih o stanju v Afganistanu, da glede na profil tožnika, ki ni nikoli bil državni uslužbenec in ni sodeloval z mednarodnimi organizacijami, ter potek časa, od takrat, ko naj bi pobegnil iz Kunduza, da je premalo verjetno, da bi tožnika talibani sledili v Kabul in se mu tam maščevali zaradi njegovega političnega prepričanja ali maščevanja kot pripadnika določene družbene skupine.