TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj celo tožeča stranka ne bi povedala, plačilo katerih konkretnih del zahteva. Pritožba pravilno izpostavlja, da je ta v tožbi navedla (le), da vtožuje plačilo dodatnih del, ki so specificirana v priloženi rekapitulaciji del. Na nadaljnji ugovor tožene stranke, da ne ve, za katera dela gre, je nato v drugi pripravljalni vlogi ta tudi izrecno naštela. S tem je dopolnila svojo navedbo o tem, katera dela je opravila. Po oceni višjega sodišča tako ni šlo za navajanje novih dejstev v (drugi) pripravljalni vlogi, ampak le za specifikacijo (podrobnejšo opredelitev) že zatrjevanih dejstev. Sodišče prve stopnje zato z njihovim upoštevanjem ni kršilo določb 451. in 452. člena ZPP. Tudi če bi to storilo, pa bi takšna kršitev pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšne kršitve v sporih majhne vrednosti niso dovoljen pritožbeni razlog, zato jih višje sodišče v nobenem primeru ne bi moglo upoštevati (458. člen ZPP). Navedene kršitve bi sicer lahko privedle do kršitve pravice do izjave (če tožena stranka ne bi imela možnosti, da se do novih trditev opredeli), ki pa bi jo bilo mogoče presojati le, če bi jo tožena stranka v pritožbi zatrjevala.

Prav tako ni res, da bi plačilo za vtoževana dela na objektu lahko zapadlo šele po tem, ko bi bil izdelan končni obračun. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila dela, katerih plačilo tožeča stranka zahteva v tem postopku, opravljena, objekt pa prevzet. To zadošča za zaključek, da je terjatev tožene stranke zapadla. Končni obračun namreč ni edina možna podlaga za zahtevek za plačilo opravljenih del. Takšno posledico ima tudi dejstvo izročitve in prevzema del. Okoliščina, da stranki nista podpisali končnega obračuna del, zato ne more predstavljati razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka.