TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 1., 2. in 3. točki izreka ter v delu 4. in delu 5. točke izreka, kolikor se nanašata na dolžnika, potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predlog ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan spremenjenimi, objektivno novimi dejanskimi okoliščinami, ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe še niso obstajale.

V evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji je večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti), saj tuje sodišče ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče. Dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo.

Upnica je uspela verjetno izkazati, da dolžnikovi poslovni deleži v družbah predstavljajo skupno premoženje upnice in dolžnika, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, dolžnik pa v ugovoru ni podal nobenih navedb, da bi bilo predmetno premoženje pridobljeno z dedovanjem ali brezplačno, zaradi česar naj skladno z relevantnim švicarskim pravom ne bi predstavljalo skupnega premoženja strank.

Upnica je izkazala, da je pred švicarskim sodiščem vložila tožbo za razvezo zakonske zveze, v okviru katere bo sodišče odločalo tudi o delitvi skupnega premoženja zakoncev.

Upnica lahko utemelji potrebnost začasne odredbo na premoženju, ki je v Sloveniji, tudi z dolžnikovim ravnanjem s skupnim premoženjem nasploh, torej tudi tistim, ki je v tujini, in razpolaganje s premoženjem v tujini v takem primeru predstavlja trditveno podlago v okviru zakonskega dejanskega stanu iz 272. člena ZIZ. Upnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe izčrpno in natančno opredeljeno pojasnila številna dolžnikova ravnanja, ki kažejo na njegovo razpolaganje s premoženjem.

Upnica je izpolnila tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, saj je izkazala, da bi bila realizacija njene terjatve iz naslova skupnega premoženja na poslovnih deležih v primeru odtujitve tega premoženja tretjim osebam onemogočena oziroma precej otežena, konkretna objektivna nevarnost za to pa izhaja iz izkazanih dolžnikovih razpolaganj oziroma poskusov razpolaganj s preostalim skupnim premoženjem v tujini (dvigi visokih zneskov z bančnega računa, prikrivanje informacij, zavrnitev ali zavlačevanje posredovanja podatkov o premoženju) ter dolžnikovih razpolaganj z že razdeljenim premoženjem. Izdana začasna odredba upošteva tudi načelo sorazmernosti, saj zadeva zgolj omejitev z razpolaganjem s poslovnimi deleži v družbah v Sloveniji, ki predstavljajo le manjši del skupnega premoženja.

Smisel varščine kot pogoja za izdajo začasne odredbe po 275. členu ZIZ je v možnosti dolžnika, da dobi v čim krajšem času in s čim manjšimi težavami povrnjeno škodo, ki bi mu nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe. Trditveno in dokazno breme glede višine škode, ki bi lahko dolžniku nastala z izvršitvijo začasne odredbe, je na dolžniku, saj je slednjemu po naravi stvari to lažje dokazati oziroma ima lažji dostop do podatkov glede škode, ki bi jo utegnil utrpeti z izdajo začasne odredbe.

Če je začasna odredba izdana v času, ko je postopek za uveljavitev terjatve že v teku, po naravi stvari opravičba ni več potrebna. „Napaka“ pri napotitvi k opravičbi začasne odredbe je bila posledica kompleksnosti in zapletenosti celotne zadeve zaradi mednarodnega elementa, to pa po stališču sodne prakse in pravne teorije ne more imeti usodnih posledic za veljavnost začasne odredbe.