TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 96357/2010 z dne 4. 9. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako. Če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. To načelo pa ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi izvršilno in sodno vejo oblasti.   Glede na stališče Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na razlago zakonske pravice, to je instituta beneficium cohaesionis, je treba v obravnavani zadevi primerjati položaj obdolženca, ki zahteve za varstvo zakonitosti ne vloži, in položaj obdolženca, ki to izredno pravno sredstvo sicer vloži, a z njim ne uspe. Njun položaj je v bistvenem enak, saj nobeden od njiju ni uveljavljal razlogov, zaradi katerih je nato Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo. Za različno obravnavo njunih v bistvenem enakih položajev bi torej v skladu z ustavnosodno presojo moral obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Sámo dejstvo (ne)vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ne more biti tak razlog za razlikovanje. Nasprotno stališče Vrhovnega sodišča je zato v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.