TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če v izvršilnem predlogu ni predložen izvršilni naslov, kot to določa 42. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, je predlog formalno pomanjkljiv. Sodišče ravna s predlogom kot z nepopolno vlogo.

Obrazložitev:

Problem, ki ga rešuje predlagano načelno pravno mnenje, se nanaša na dilemo: je predlog za izvršbo, ki mu je priložen izvršilni naslov v nepravilni obliki, nepopoln ali neutemeljen?

Razlog za sprejem načelnega pravnega mnenja je v različni praksi naših sodišč, od okrajnih prek višjih do vrhovnega sodišča. Anketa, ki jo je opravil evidenčni oddelek vrhovnega sodišča in na katero je odgovorilo 44 okrajnih sodišč in 3 višja sodišča, je pokazala, da 85% sodišč obravnava predloge za izvršbo, ki so jim predloženi izvršilni naslovi v nepravilni obliki, kot nepopolne vloge, in le 15% kot neutemeljene vloge. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 162/96 obiter dictum razgrnilo mnenje, da se v primeru, ko predložena listina ni izvršilni naslov, pa se pomanjkljivosti ne da odpraviti, zavrže predlog za izvršbo. Obratno pa je v zadevi II Ips 469/2001 zavzelo stališče, da predloženi izvršilni naslov, ki ni bil ne izvirnik ne overjen prepis, ne pomeni formalne pomanjkljivosti, marveč materialnopravno pomanjkljivost in da je zato treba predlog za izvršbo ob takšni priloženi listini zavrniti kot neutemeljen. Kot odločba je bila objavljena v Zbirki odločb civilnega oddelka VS RS 2002 pod št. 64, pa tudi v komentarju Zakona o izvršbi in zavarovanju dr. Aleša Galiča, Matjaža Jana in Hinka Jenulla, str. 192. Obrazci informatiziranega izvršilnega vpisnika, ki jih uporabljajo okrajna sodišča, urejajo nepredložitev izvršilnega naslova oziroma predložitev s sankcijo zavrženja predloga za izvršbo, če upnik takšne pomanjkljivosti ne odpravi (obrazci št. PO 2.I, PO 3.I, ZO2.I, ZO3.I). Pravni teoretiki in komentatorji zvečine zavzemajo stališče, da je sam izvršilni naslov procesnopravna predpostavka izvršilnega postopka in če ta ni podana, se predlog za izvršbo zavrže (Dragica Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, paragrafa 22 in 29; S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, paragrafa 23 in 21; Dida Volk, Izvršba in zavarovanje str. 120-122; Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, str. 99-104; Članek dr. Andreja Berdena v Pravni praksi, št. 5/2004, str. 7). Različna praksa sodišč narekuje, da se zavzema enotno stališče in odpravi neenako obravnavanje upnikov.

Rešitev dileme je v maksimi, če ne celo aksiomu nulla executio sine titulo, ki mu sledita teorija in praksa. Prva šteje kot procesne predpostavke izvršbe obstoj izvršilnega naslova (17. člen ZIZ), pristojnosti sodišča, procesno legitimacijo strank, formalno pravilnost in vsebino predloga za izvršbo, procesne roke za vložitev predlogov. Med substančne predpostavke pa uvršča tiste, ki se nanašajo na samo terjatev, kot npr. na njen obstoj, veljavnost, dospelost in izvršljivost terjatve (19. in 20. člen ZIZ), stvarno legitimacijo strank, sredstva, predmete in obseg izvršbe.

Zakon obravnava izvršilni naslov kot listino, ki je podlaga izvršbe (17. člen ZIZ), ki je conditio sine qua non začetka izvršilnega postopka. Takšna listina pa je tudi sredstvo za domnevo, da obstaja terjatev in da sta stranki legitimirani za ta postopek. Iz te njene dvojne funkcije sledita tudi različni reakciji sodišča v primeru, če sploh ni predložena oziroma ni predložena v predpisani obliki ali v drugem primeru, če terjatev še ni zapadla, če ni izvršljiva, če je prenehala obstajati, če se zahteva izvršitev obveznosti, ki dolžniku ni naložena v izvršilnem naslovu. V prvem primeru sodišče predlog za izvršbo zavrže, če upnik pomanjkljivosti ne odpravi (108. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v drugem primeru pa predlog za izvršbo zavrne (četrti odstavek 44. člena ZIZ).

Po načelu stroge formalne legalitete mora biti izvršilni naslov priložen predlogu za izvršbo, razen če gre za tak naslov, o katerem je odločalo sodišče, pri katerem se predlaga izvršba (prvi odstavek 42. člena ZIZ). Če ni izpolnjena ta zahteva glede predložitve samega izvršilnega naslova oziroma glede njegove kvalificirane oblike (izvirnik oziroma overjen prepis, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ali verodostojna listina z izjavo o zapadlosti, kadar je ta potrebna - prvi odstavek 42. člena, drugi odstavek 17. člena in tretji odstavek 23. člena ZIZ), sodišče ravna kot z nepopolno vlogo, ne pa kot neutemeljeno zahtevo za izvršbo. Po mnenju nekaterih naj bi se slednje zgodilo celo iz razloga, ker terjatev ni dokazana. To se lahko dogaja v pravdnem postopku, kjer tožnik dokazuje obstoj svoje terjatve, in če v tem dokazovanju ni uspešen, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. V izvršilnem postopku pa se obstoj terjatve s predložitvijo izvršilnega naslova domneva in je brez ugovora dolžnika ni treba sicer še s čim dokazovati.

Povedano podpira tudi dejstvo, da v primeru, če upnik predlogu za izvršbo ne predloži izvršilnega naslova, ga mora sodišče pozvati, naj to stori, ker bo sicer predlog zavrglo (108. člen ZPP). Če pa je priložen izvršilni naslov, toda ne v obliki, ki jo zahteva zakon (prvi odstavek 42. člena in drugi odstavek 43. člena ZIZ), pa je po stališču, zavzetem v omenjeni zadevi II Ips 469/2001, predlog za izvršbo neutemeljen in ga sodišče zato zavrne. Nedvomno je zavrnitev predloga, ki postane zaradi instituta rei iudicatae neponovljiv, hujša sankcija, kakor pa zavrženje predloga, ki ima lahko le stroškovne posledice, saj je mogoče sicer predlog znova vložiti. Torej tisti upnik, ki bi malomarneje ravnal in sploh ne bi predložil izvršilnega naslova, bi bil nagrajen z milejšo sankcijo, kakor tisti, ki ni zadostil le kvalificirani obliki izvršilnega naslova. Prvemu bi bilo dano, da napako odpravi, drugemu pa ne. Takšna neenakopravnost strank je nedopustna.

Tudi primerjava med plačilnim nalogom v pravdnem postopku (devetindvajseto poglavje ZPP) in izvršbo na podlagi verodostojne listine (41. člen, drugi odstavek 44. člena ZIZ) pokaže nevzdržno stališče, da gre pri izvršilnem naslovu, priloženem v obliki, ki ne ustreza zakonski zahtevi, za substančno predpostavko izvršbe. Nalog, ki ga izda sodišče kot del sklepa o izvršbi, da mora tožnik plačati terjatev (drugi odstavek 44. člena ZIZ), je po svoji naravi enak vsebini plačilnega naloga (drugi odstavek 433. člena ZPP). V zvezi s slednjim sodišče nadaljuje postopek s tožbo, če ugotovi, da ni posebnih predpostavk za izdajo plačilnega naloga (prvi odstavek 434. člena ZPP), torej tudi tisti glede same predložitve verodostojne listine oziroma v zahtevani obliki (prvi odstavek 431. člena ZPP). V pravdnem postopku naj bi bil torej tožnik privilegiran v primerjavi z upnikom, ki zahteva izvršbo na podlagi verodostojne listine in tako poleg izvršbe same tudi izdajo plačilnega naloga: prvemu ostaja na voljo pravda, drugemu pa bi sodišče zahtevek zavrnilo. Tudi tu bi šlo za neopravičljivo neenakopravnost.

Zakon sam, prevladujoča praksa in pravna teorija torej utemeljujejo stališče, da gre v zvezi z nepredložitvijo izvršilnega naslova k predlogu za izvršbo v zakonsko zahtevani obliki ob vložitvi predloga za izvršbo za procesno in ne materialnopravno predpostavko izvršbe.