TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Iz zakonskega besedila je razvidno, da je domneva po 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP podana, ko je dolžnik dal (med drugim) neresnične podatke davčnemu organu, kar pomeni, da je izpodbita, ko dolžnik dokaže, da ni dal neresničnih podatkov oziroma da tega tudi ni naročil osebi, ki je namesto njega dala podatke davčnemu organu, ali je dopustil tako ravnanje.

Odgovornosti za posledice, ki nastanejo zaradi nepravilnega računovodenja, kar velja le za davčna razmerja in za prekrške, ko mora zavezanec doplačati manjkajoče davke, ki so posledica nepravilnosti (saj je le davčni zavezanec, torej stečajni dolžnik, tisti, ki mora svoje obveznosti plačati), in odgovornosti za prekrške v zvezi z njegovim podjemom ni mogoče neposredno prenašati v postopek odpusta obveznosti, temveč je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je bilo dolžnikovo ravnanje res tako, da predstavlja oviro za odpust obveznosti, kljub izpolnjeni zakonski domnevi.

Zakon ne zahteva, da bi moral imeti namen zlorabe pravice do odpusta obveznosti že v času, ko je bilo dejanje, ki je predmet domneve, storjeno; gre le za to, ali je ravnal vestno in pošteno – če ni, to predstavlja oviro za odpust obveznosti in bi sicer prišlo do zlorabe tega instituta.

Čeprav iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, kakšna (kako obsežna) naj bi bila dolžnost dolžnika – samostojnega podjetnika – za preverjanje računovodstva, je neutemeljeno in prestrogo pričakovati od dolžnika, da bo računovodjo, čeprav ta dela zanj, podrobno preverjal. Ravno zato, ker sam nima potrebnega znanja o računovodstvu, si gospodarski subjekt najame osebo, ki to znanje ima in ji tudi zaupa, to je tudi oseba, od katere (ker je strokovnjak na svojem področju) pridobiva informacije o tem, kako mora ravnati.