TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2005 se zavrne. 2. Tožba zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2004 se zavrže.

 

V tem upravnem sporu tožnica uveljavlja sodno varstvo pravice do napredovanja na položaj svétnice. Pravna narava tega interesa je zakonska pravica tožnice in ne le pravna korist, zato mora biti presoja zakonitosti izpodbijanega akta stroga, a manj stroga kot v primerih, ko gre za posege v temeljne človekove pravice. Varstvo pridobljene pravice do sodniškega položaja svétnika po ZSS po naravi stvari ne more veljati samo takrat, ko sodniku ob premestitvi ni mogoče zagotoviti enakega sodniškega mesta, kajti nedvomno ga obdrži tudi v primeru situacije iz prvega stavka 3. odstavka 66. člena ZSS, ko je torej premeščen na enako sodniško mesto. Iz tega sledi, da je zakonodajalec zagotovil popolno varstvo pridobljene pravice v zvezi s položajem svétnika za sodnike po 66. členu ZSS, med tem ko ni zagotovil varstva pridobljene pravice v zvezi s položajem svétnika sodnikom za prekrške, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Iz odločbe Ustavnega sodišča implicitno izhaja, da določila 66. člena ZSS ni mogoče uporabiti pri odločanju po 5. odstavku 217. člena ZP-1, ker je zakonodajalec drugačno (specialno) ureditev prevedbe v primeru premestitve zaradi sistemske reorganizacije določil v specialnem predpisu, in sicer v prehodni določbi 217. člen ZP-1. Ureditev, na podlagi katere je tožena stranka izdala izpodbijani akt, prestane test arbitrarnosti (načelo enakosti pred zakonom - 2. odstavek 14. člena Ustave), ker v zadevi ne gre za dve enaki dejanski situaciji. Sodniki za prekrške so pridobili položaj svétnik po dopolnjenem 42 letu starosti in že, če so izpolnjevali pogoje za redno napredovanje (3. odstavek 258.h. člena ZP), med tem ko so okrajni sodniki pridobili položaj svétnik po dopolnjenem 45 letu starosti, če je bilo z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje za hitrejše napredovanje (27. člen ZSS). Ker ne gre za dve enaki dejanski situaciji, ju tudi ni mogoče primerjati z vidika prepovedi diskriminacije. Ker bi poseg v pridobljeno pravico tožnice lahko pomenil nedopusten poseg v neodvisnost sodstva, je sodišče v okviru te presoje preverilo, ali katera od v ustavno-sodni praksi uveljavljenih mednarodnih listin o varstvu načela neodvisnosti sodstva določa, da bi moral v primeru neprostovoljne premestitve sodnika zaradi sodne reorganizacije sodnik obdržati vse pridobljene pravice v smislu nazivov ali položajev, ki so primerljivi s položajem svétnice. Ker je tožnica ohranila uvrstitev v plačilni razred, kot ga je imela pred prevedbo, in ker nobena od navedenih mednarodnih listin, ki po ustavno-sodni praksi Ustavnega sodišča RS služijo kot "razlagalno orodje" v zvezi z določilom 125. člena Ustave, ne določa, da bi moral sodnik v primeru premestitve zaradi sodne reorganizacije obdržati položaj, ki ustreza položaju svétnika v slovenski ureditvi, sodišče v tem upravnem sporu ni štelo, da je poseg v pravico tožnice prekomeren oziroma ni štelo, da je javni interes po varstvu neodvisnosti sodstva prevladujoč nad že omenjenim javnim interesom zakonodajalca.