TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 24535/2016 z dne 24. 10. 2023 kršen prvi odstavek 228. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Posameznih okoliščin iz opisa dejanja ni mogoče presojati izolirano, torej, ali vsaka zase konkretizira preslepitev, temveč vselej celovito. Vse okoliščine skupaj, kot izhajajo iz obravnavanega opisa, po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno konkretizirajo obdolženčevo preslepitev in njegov krivdni odnos. Najprej s trditvijo, da je storilec že od vsega začetka vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, ki pa je nadalje opisana s konkretnimi ravnanji, ki kažejo na storilčev način razpolaganja s sredstvi družbe (ko, čeprav je družba imela denarna sredstva, za plačilo oškodovancu nikoli, niti delno, ni poskrbel, je pa sredstva na različne načine porabljal za druge namene, tudi za dajanje posojil povezani družbi in dvigovanje gotovine) in iz katerih je mogoče sklepati, da je bila obdolženčeva zaveza o izpolnitvi obveznosti lažna.