TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Kolikor bi se za razmerje med pravdnima strankama (smiselno) uporabljala določila alotmajske pogodbe, bi opustitev odpovedi rezervacije s strani tožeče stranke lahko imela za posledico plačilo celotnih najetih nastanitvenih zmogljivosti ne glede na to, ali so bile dejansko izkoriščene s strani gostov, za katere so bile rezervirane. V skladu z 911. členom OZ je namreč agencija (tožeča stranka) dolžna obveščati gostinca (toženo stranko) o zasedanju nastanitvenih zmogljivosti. Če tega ne stori, če hotelirja (vnaprej) ne obvesti, da ne more zasesti vseh najetih nastanitvenih zmogljivosti, ali, če od uporabe najetih nastanitvenih zmogljivosti začasno ne odstopi v skladu z 919. členom OZ, bi gostincu - hotelirju dejansko lahko nastala škoda zaradi neizkoriščenih nastanitvenih zmogljivosti v polni višini cene nastanitve. Bistveno za alotmajsko pogodbo je namreč, da agencija prevzame popoln nadzor nad najetimi zmogljivostmi in da z njimi upravlja, zato se temu ustrezno zmanjša skrb hotelirja za zmogljivosti, ki jih je oddal z alotmajsko pogodbo.

Obravnavanemu razmerju je po mnenju pritožbenega sodišča mnogo bližja pogodba o hotelskih storitvah, ki je sicer urejena v Posebnih uzancah v gostinstvu. Četudi v obravnavanem primeru njihova uporaba med strankama ni bila dogovorjena niti ne izhaja iz okoliščin primera, da sta jih imeli v mislih, so v uzancah zapisani dobri poslovni običaji in pravila poštenih praks, ki naj veljajo na obravnavanem področju. Zato pritožbeno sodišče kljub temu opozarja na pravilo omejitve odškodnine, zapisano v 67. določilu PUG, ki se ne sklada s stališčem tožene stranke v tem postopku, da je že zgolj z rezervacijo nastanitve, t.j z nudenjem rezerviranih hotelskih zmogljivosti na razpolago tožeči stranki, izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke. Citirana določba namreč določa, da je gostinec, če se rezervacija odpove z zamudo ali sploh ne, upravičen (le) do odškodnine v višini cene pogodbenih storitev za tri dni, če gre za več kot tridnevno bivanje v glavni sezoni. Hotelir/gostinec bi torej lahko v primeru, ko se stranki za uporabo uzanc nista dogovorili, kvečjemu uveljavljal višjo odškodnino, vendar pa zgolj zaradi opustitve odpovedi rezervacije nikakor ni (avtomatično) upravičen do plačila vseh naročenih, vendar neopravljenih storitev. Hotelir je torej dolžan sam skrbeti za ustrezno zasedenost svojih kapacitet, kar med drugim pomeni, da mora spremljati tudi izvrševanje rezervacij ter v najkrajšem možnem času ustrezno ukrepati, če se gostje ob času ne pojavijo.

Preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in ni bil dožan vedeti, da je pooblastilo preklicano.