TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep in sodba z dne 4. 5. 2021 v zvezi s popravnim sklepom z dne 30. 11. 2021 razveljavi v II. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep in sodba z dne 4. 5. 2021 v zvezi s popravnim sklepom z dne 30. 11. 2021 v III. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tako v sodni praksi kot v literaturi je uveljavljeno stališče, da za odškodninsko odgovornost države ne zadošča nezakonitost odločbe, temveč se zahteva še dodaten, jasen element protipravnosti - npr. zloraba oblasti in izdaja nezakonite odločbe z namenom škodovati tretji osebi. Gre za očitno napačnost, zlonamernost, nespoštovanje ustaljene prakse. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je sicer nujen, ne pa zadosten pogoj za odškodninsko odgovornost. Če to velja za odločanje upravnih organov (ki niso neodvisni) v upravnem postopku (ki ga natančno urejajo ZUP in drugi predpisi), toliko bolj velja za javnopravno razmerje med nosilcem javnega pooblastila (tožnikom odvetnikom) in državo (toženko).

Obrazložitev spornega akta ministra je očitno skopa, pomanjkljiva. Vendar po presoji drugostopenjskega sodišča ni samovoljna ali zlonamerna.

Izpolnjenost objektivnih meril iz 13. člena OT ne pomeni samodejnega zvišanja vrednosti točke, v smislu zavezanosti OZS k spremembi njene višine oziroma zavezanosti ministra k podaji soglasja. Določena rast življenjskih potrebščin ali plač sodnikov je pogoj za spremembo točke, ne pa njeno edino merilo.

ZDOdv v 27. členu določa, da mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Ker je bil s strani toženke ves čas prerekan že temelj zahtevka (protipravnost ravnanja), je jasno, da tožnik tudi z naknadnim, dodatnim zahtevkom iz istega škodnega dogodka ne bi bil uspešen. Tudi sicer morebiten uspešen predhodni postopek (poskus mirne rešitve spora za ta del zahtevka) pravde ne bi preprečil, temveč bi le zmanjšal tožnikov zahtevek (v vsakem primeru bi tekla pravda za večji del odškodninskega zahtevka, ki ga je državno odvetništvo pred tem že zavrnilo). Kot pravilno opozarja tožnik, takšna odločitev ne bi razbremenila sodstva (oziroma državnega odvetništva), temveč kvečjemu dodatno obremenila (ker bi o zadevi tekli dve pravdi namesto ene). Sankcioniranje opustitve predpisanega poskusa mirne rešitve spora z zavrženjem tožbe posega v pravico do sodnega varstva. Zato je takšna sankcija v dani situaciji, ko odločitev ne služi (več) uresničitvi namena predpisane dolžnosti oseb, ki so v sporu z državo, nesprejemljiva.