TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Gradbeno dovoljenje ni odločitev o pravici (oziroma obveznosti) izraženi v denarju.

Revizija zoper sklep o stroških, ki je vsebovan v sodbi, ni dovoljena, zato v sporu o zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja tudi s sklicevanjem na zavrnjeni stroškovni del tožbenega zahtevka pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka ni izpolnjen.

Na splošni in načelni ravni zastavljena vprašanja (katere ugovore lahko uveljavlja stranski udeleženec, ali mora izvedenec, ki opravi ogled, omogočiti strankam udeležbo na ogledu, kdaj se šteje, da je dejansko stanje sporno in mora sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo) zahtevajo le splošne in načelne odgovore. Ti pa jasno izhajajo že iz določb 43. člena, 189. člena, 194. člena, 199. člena, 200. člena in 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 59. člena ZUS-1 in v pravni teoriji in praksi ne sprožajo dvomov ali dilem. Zato taka vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Zgolj s sklicevanjem na požarno ogroženost, onemogočeno parkiranje, prekomerne imisije in odvzem dnevne svetlobe revidenti ne morejo izkazati zelo hudih posledic zase, saj iz sestavnih delov projekta za gradnjo objekta, katerega izpodbijajo, izhaja ravno nasprotno, kot zatrjujejo. S sklicevanjem na podatke iz Ocene osončenja, ki kasnejšega znižanja višine slemena objekta ne upošteva, revidenti zatrjevanih zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazali.