TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pestrost in raznolikost dela in dejavnosti Marka Ilešiča sta tolikšni, da ju je nemogoče na kratko in celovito predstaviti. Zato mi dovolite, da uvodoma in zgolj v temeljnih obrisih skiciram njegovo s pravom obarvano življenjsko pot. V nadaljevanju so nato profesorji Miha Juhart kot predsednik Zveze društev pravnikov Slovenije, dr. Marko Pavliha in dr. Dragica Wedam Lukić kot stanovska sopotnika in prijatelja osvetlili še nekatere plati vsestranskega življenja, značaj in vrline Marka Ilešiča.

Marko Ilešič je bil rojen leta 1947 v Ljubljani. Leta 1970 je diplomiral, leta 1977 magistriral in leta 1984 doktoriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Še pred doktoratom je opravil dva specialistična študija, in sicer v Strasbourgu in Coimbri.

Bil je nadvse spoštovan strokovnjak za civilno in gospodarsko pravo, na tej fakulteti je kot izredni profesor poučeval civilno, gospodarsko in mednarodno zasebno pravo, pravo intelektualne lastnine in transportno pravo. Študenti smo ga zelo cenili in spoštovali. Bil je tudi mentor številnim doktorjem in magistrom znanosti, številni med njimi so nato naredili zavidljive kariere.

Vrsto let je vodil Pravno fakulteto, saj je bil med letoma 1995 in 2001 prodekan, torej v času, ko se je fakulteta preselila v sedanje prostore, in med letoma 2001 in 2004 dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Dekan bi bil sicer še leto dni dlje, če se ne bi odločil za kandidaturo za sodnika Sodišča Evropske unije in bil izvoljen. Izpostavimo še, da je bil ena od gonilnih sil ustanovitve Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti ter njegov dolgoletni direktor.

Njegova bibliografija že na prvi pogled odraža, kako številna zanimanja je imel, npr. od transportnega do športnega prava. V času opravljanja sodniške funkcije se je vse več ukvarjal z objavljanjem na področju prava Evropske unije. Kot soavtor je sodeloval pri nastanku komentarjev nekaterih ključnih zakonov, kot so na primer Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o varstvu konkurence, Zakon o mednarodnem zasebnem pravu idr. Sodeloval je tudi pri oblikovanju Obligacijskega zakonika. Primerov, ko je svoja znanja in izkušnje prelival v poslovno prakso in strokovne gremije v gospodarstvu ter drugod, je zares ogromno.

V svoji karieri, tako v nekdanji državi Jugoslaviji kot v Sloveniji, je opravljal različne funkcije na takratnem sodišču združenega dela in na različnih arbitražnih sodiščih. Bil je tudi arbiter pri Mednarodni trgovinski zbornici v Parizu. Leta 1994 je bil izvoljen za predsednika Zveze društev pravnikov Slovenije, to funkcijo pa je opravljal do leta 2005.

Zaradi izrazitega zanimanja za športno pravo, in še posebej nogomet, je Marko Ilešič med drugim predsedoval tudi Nogometni zvezi Jugoslavije in Nogometni zvezi Slovenije ter bil član izvršnega odbora Olimpijskega komiteja Slovenije. Profa, kot so ga, preprosto, a spoštljivo klicali številni v nogometnih krogih, je bil vodja več slovenskih olimpijskih delegacij ter pomemben akter ob prvih uvrstitvah reprezentance na evropsko in svetovno nogometno prvenstvo ob začetku tisočletja. Poleg tega je odločal v pritožbenem razsodišču Evropske nogometne zveze (UEFA) in pritožbenem razsodišču Mednarodne nogometne zveze (FIFA). Vredno je omeniti, da je Marko obesil igralske kopačke na klin zaradi nezdružljivosti z resnim študijem na fakulteti. Ko je napredoval in bil kot nogometni sodnik delegiran za sojenje v 2. jugoslovanski ligi, pa še sodniške.

Marko Ilešič je bil prvi in zaenkrat edini Slovenec, ki je sodil na Sodišču Evropske unije. Sodniki tega sodišča so ga dvakrat zapored izvolili za predsednika enega od senatov. Svoje odlično poznavanje področij, ki so mu bila še posebej blizu, je uspešno prelival v sodne odločbe. Bil je sodnik z najdaljšim stažem na sodišču iz držav članic, ki so postale članice Evropske unije v letu 2004 ali pozneje. Kot velik Evropejec in poliglot bi težko našel boljše okolje, da je lahko na številne načine izkazoval spoštovanje do posameznikov, narodov in držav v njihovem uradnem jeziku.

Ves čas svojega delovanja na sodišču je Marko Ilešič ohranjal trdno vez z Univerzo v Ljubljani, pri svojih nastopih v tujini je vedno izkazoval pripadnost njej in s svojim ugledom krepil tudi ugled svoje almae mater.

Hkrati je bil fakultetnim pedagogom in študentom vedno na voljo kot gostujoči predavatelj in sodnik na študentskih tekmovanjih. Bil je pobudnik in soorganizator obiskov pedagogov in študentov na Sodišču in drugih institucijah Evropske unije v Luksemburgu. Študente in sodelavce Pravne fakultete je vedno spodbujal k širjenju obzorij in delovanju v Evropski uniji in na njegovem sodišču. Zanje je bil vzor in dokaz, da je izobrazba, ki jo pridobijo na Univerzi v Ljubljani, enakovredna tisti, ki jo je mogoče dobiti na najboljših evropskih in svetovnih fakultetah, in da je z njo diplomantom Univerze v Ljubljani dosegljivo še tako zahtevno delovno mesto.

Med drugim je bil ravno v letošnjem letu, že drugič, slavnostni govornik na slovesnem dogodku ob praznovanju Dneva Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

Na predlog fakultete mu je senat Univerze v Ljubljani dva dni pred smrtjo podelil naziv častnega senatorja Univerze v Ljubljani za pomemben prispevek h krepitvi miru in humanih odnosov v svetu in za velike zasluge pri razvoju Univerze v Ljubljani.

Že ta kronološki pregled, ki zmore razkriti le drobec udejstvovanja, in desetletja predanega dela sama po sebi izkazujeta izjemnost njegovega ustvarjalnega opusa. Da je temu tako tudi v vsebinskem smislu, bodo čez nekaj trenutkov osvetlili še moji spoštovani kolegi profesorji.

* * * * * *

Za trenutek si bom dovolil biti oseben. Marka imam rad in ga zelo spoštujem. Ni skrivnost, da sva med drugim delila strast do športa, zlasti nogometa, in športnega prava. O slednjem sva veliko in kritično razpravljala, več kot deset let in vse od ustanovitve klinike je bil uvodni predavatelj na pravni kliniki Pravo v športu.

Na njegov zadnji intervju, objavljenem v internem glasilu Sodišča prav ob začetku evropskega prvenstva v nogometu, sem se odzval Darji, njegovi ženi, takole:

»Krasen intervju z Markom. Veliko zadev, ki jih omenja, mi je znanih iz njegovih pripovedovanj, a vselej je še kakšen detajl, ki me znova navduši ali mi da misliti. Lep pozdrav iz Műnchna.«

Bil je realen, a tudi optimističen. Zadnji stavek v tem intervjuju se glasi:

»In če se bo Slovenija uvrstila v osmino finala, bom videl, kako se lahko organiziram, da bom spremljal tekmo v živo.«

Neizmerno bi mu privoščil te trenutke nepopisne sreče in ponosa ob trenutku, ki si ga je tako želel doživeti desetletja. Verjamem, da tudi vsi drugi.

Številne misli, anekdote in zapisi na spletu v zadnjih dneh, predvsem nekdanjih študentov in študentk, izkazujejo, kako globoko sled so Markova nalezljiva dobrohotnost, načelnost in strokovnost pustile pri sopotnikih in številnih mlajših generacijah pravnikov in vseh, s katerimi je prišel v stik. Ti vtisi se povsem skladajo s podobo uglajenosti in spoštljivosti, ki jo je Marko kot oseba in kot profesor, sodnik in športni funkcionar nenehno udejanjal.

Vse navedeno pa le potrjuje tezo, da ne samo znanost, ampak tudi trdnost in žilavost akademske skupnosti stojita na ramenih velikanov, ki pa se ne merita le v številu vrhunskih znanstvenih člankov, temveč tudi v trajni sposobnosti prenašanja znanj in vrlin iz generacije v generacijo, neumorni znanstveni zvedavosti, visoki kulturi dialoga in, navsezadnje, zakoreninjeni zavesti o pripadnosti. Marko Ilešič je s svojo osebnostjo in modrostjo številna desetletja prav na tak način nedvomno krepil ugled Pravne fakultete doma in preko meja.

Opombe:

* Besedilo je pripravljeno na podlagi nagovora, ki ga je imel avtor na žalni seji za dr. Marka Ilešiča, ki sta jo organizirali Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Zveza društev pravnikov Slovenije na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 28. junija 2024.