TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Glede na datuma pravnomočnosti obeh izvršilnih naslovov (2. 10. 2013 in 17. 12. 2013) in upoštevajoč dejstvo, da je bil tožnik v postopku osebnega stečaja od 26. 3. 2014 do 21. 12. 2016, ter datum izdaje izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi (3. 4. 2017), je nesporno, da sta se sankciji iz obeh izvršilnih naslovov začeli izvrševati znotraj tako relativnega dvoletnega kot posledično tudi absolutnega štiriletnega zastaralnega roka. Zastaranje namreč v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, v času trajanja stečajnega postopka ne teče.

Že začetega izvrševanja ni mogoče več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. To pomeni, da ta zakonska določba, glede zastaralnih rokov že pravočasno začete izvršbe, napotuje na uporabo ZDavP-2, ki določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni zastaralni rok) oziroma v desetih letih, ko je zastaranje prvič začelo teči (peti odstavek 126. člena ZDavP-2).