TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Posledice tožnika, ki se nanašajo na dolgoletno zdravljenje kroničnega osteomielitisa desne goleni, predstavljajo bodočo škodo in ne povsem nove škode. Tudi pri bodoči škodi oškodovancu pripada pravica zahtevati odškodnino, če gre za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do kakršnega po normalnem teku stvari ne bi smelo priti. Dokazno breme, da gre za takšno škodo, je na tožniku.

Sodišče je predvidljivost nadaljnjega večletnega zdravljenja tožnika za posledicami kroničnega osteomielitisa ugotavljalo z izvedencema medicinske stroke.

Napačno je pritožbeno stališče, da je objektivni zastaralni rok začel teči šele po popolnem zaključku zdravljenja, torej v letu 2011. To bi pomenilo, da bi zastaranje lahko začelo teči vedno le za prestano škodo, nikoli pa za predvidljivo bodočo škodo. Zastaralni rok začne po ustaljeni sodni praksi teči takrat, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamični ukrepi, pri čemer mora glede bodoče škode oškodovanec tožbeni zahtevek vložiti, ko razpolaga z bistvenimi podatki za njeno uveljavitev. Objektivni zastaralni rok, ki se navezuje na čas nastanka škode, teče neodvisno od subjektivnega zastaralnega roka in tožnik s tožbenim zahtevkom lahko uspe le, če ni pretekel nobeden od njiju.